Ogledalo nikoli ne laže: Moja pot do notranje lepote
»Spet gledaš tiste neumne influencerke na Instagramu?« je zvenel mamin glas iz kuhinje, medtem ko sem z drhtečo roko drsela po telefonu in primerjala svojo podobo s popolnimi obrazi na ekranu. »Ne, samo… gledam slike,« sem zamomljala in se zazrla v svoje odseve v oknu. V resnici sem si želela biti katerakoli druga punca – tista z ravnimi zobmi, popolno kožo in samozavestjo, ki jo jaz nikoli nisem imela.
Moj oče, Milan, je bil vedno tiho, kadar je šlo za čustva. »Vse bo v redu, Ana,« je rekel le redko, a ko je, sem vedela, da misli resno. Mama pa je bila drugačna – vedno je hotela, da sem najboljša. »Zakaj pa ne greš na fitnes s sosedovo Tino? Poglej jo, kako je lepa in urejena!« Njene besede so me zarezale globlje kot katerakoli opazka v šoli.
V šoli sem bila vedno tista tiha punca v zadnji klopi. Moji sošolci so me klicali »Senca«, ker sem se znala neopazno izmuzniti mimo vseh. A v resnici sem si želela samo, da bi me kdo opazil – ne zaradi mojih oblačil ali ličil, ampak zaradi mene. Najbolj me je bolela opazka sošolke Katje: »Ana, zakaj si vedno tako žalostna? Saj nisi grda, samo… malo več bi se lahko potrudila.«
Vsak večer sem sedela pred ogledalom v svoji sobi v bloku v Šiški in si ponavljala: »Nisi dovolj.« Vsaka guba na obrazu, vsak mozolj je bil dokaz moje nepopolnosti. Ko sem nekoč slišala mamo govoriti po telefonu: »Ne vem, kaj naj še naredim z Ano. Vse punce so danes tako lepe, ona pa… kot da se ji ne ljubi živeti.« Takrat sem prvič začutila pravo bolečino – ne zaradi drugih, ampak ker sem razočarala tiste, ki bi me morali imeti najraje.
Nekega dne sem se odločila, da bom nekaj spremenila. Prijavila sem se na tečaj joge v lokalnem društvu. Tam sem spoznala Nino – dekle z velikim nasmehom in še večjim srcem. Ni bila klasična lepotica; imela je pegice in nosila očala z debelimi okvirji. A ko je govorila o stvareh, ki jih ima rada – knjigah, naravi, svojem psu Maksu – so ji oči žarele. Prvič sem začutila toplino nekoga, ki ga ni zanimalo, kako izgledam.
»Veš, Ana, jaz sem se dolgo sovražila zaradi svojega videza. Potem pa sem dojela, da če ne bom jaz sama sebi najboljša prijateljica, mi tudi drugi ne bodo mogli pomagati.« Ninine besede so mi ostale v glavi še dolgo po tistem večeru.
Doma pa ni bilo nič lažje. Mama je vztrajala pri svojih kritikah: »Če bi se malo bolj uredila, bi imela tudi ti fanta!« Oče je le nemočno skomignil z rameni. Nekega večera sem zbrala pogum in ji rekla: »Mami, ali si ti kdaj zadovoljna sama s sabo?« Zasmejala se je grenko: »To pride s starostjo… ali pa tudi ne.« Takrat sem prvič videla svojo mamo kot žensko z lastnimi ranami.
V šoli so se stvari začele spreminjati. Ko sem začela hoditi na jogo in več časa preživljati z Nino, sem postala bolj sproščena. Nekega dne me je Luka iz paralelke povabil na kavo. Bila sem presenečena – Luka je bil eden tistih fantov, ki so bili vedno obkroženi z ljudmi. Na kavi sva se pogovarjala o vsem mogočem: o filmih, o tem, kako težko je najti svoje mesto v svetu. »Veš kaj mi je všeč pri tebi? Da si iskrena. Danes je to redkost.« Njegove besede so mi dale krila.
A prav takrat so se začele govorice. Katja in njena klika so širile laži o meni: »Ana misli, da je zdaj nekaj posebnega!« Nekega dne so mi na hodniku zalepile listek na hrbet: »Notranja lepota = izgovor za lenobo.« Bolelo me je bolj kot karkoli prej. Doma sem jokala v blazino in razmišljala, ali ima sploh smisel truditi se biti drugačna.
Nina me je potegnila iz teme: »Ana, ljudje bodo vedno govorili. Pomembno je samo to, kaj ti misliš o sebi.« Skupaj sva šli na Rožnik in tam pod krošnjami dreves prvič zares spregovorili o svojih strahovih. Povedala mi je o svoji borbi z motnjami hranjenja in o tem, kako jo je družba skoraj uničila s svojimi pričakovanji.
Po tistem pogovoru sem začela pisati dnevnik. Vsak dan sem si zapisala eno stvar, ki jo cenim pri sebi – ni bilo lahko. Prvi zapisi so bili okorni: »Danes sem pomagala babici odnesti vrečke.« Sčasoma pa so postali bolj osebni: »Danes sem si upala povedati svoje mnenje.«
Mama ni razumela moje spremembe. »Zakaj si zdaj tako samozavestna? Saj nisi nič posebnega!« Takrat sem ji prvič odgovorila brez strahu: »Mami, mogoče res nisem popolna po tvojih merilih. Ampak jaz se imam rada takšna kot sem.« Oče me je pogledal s ponosom v očeh – prvič po dolgem času.
Luka me je povabil na maturantski ples. Ko sem stopila v dvorano v preprosti modri obleki brez ličil in visokih petk, sem čutila poglede vseh okoli sebe. A tokrat me ni bilo strah. Luka mi je zašepetal: »Najlepša si takšna kot si.«
Tisto noč sem prvič verjela njegovim besedam.
Danes vem: ogledalo nikoli ne laže – pokaže ti točno to, kar si pripravljen videti. Dolgo časa sem videla samo napake. Zdaj vidim pogum in iskrenost.
Se tudi vi kdaj ujamete v past pričakovanj drugih? Kdaj ste nazadnje pogledali vase in našli nekaj lepega?