Odpustiti očetu: Razpoka med mano in mamo

»Ne moreš kar tako pozabiti, kaj ti je naredil!« je mamin glas tresel zrak v naši majhni kuhinji v bloku na Viču. V roki je stiskala šalico kave, kot bi ji ta lahko dala moč, ki jo je izgubljala z vsako mojo besedo. »Mami, nisem pozabila. Samo… nočem več živeti v sovraštvu,« sem tiho odgovorila in pogledala skozi okno, kjer so dežne kaplje risale sledi po steklu.

Bilo je dvajset let od tistega večera, ko je oče odšel. Takrat sem bila stara dvanajst. Spomnim se, kako sem sedela na stopnicah pred stanovanjem in poslušala kričanje za zaprtimi vrati. Oče, Andrej, je imel vedno težave z jezo in alkoholom. Mama, Marija, je bila trmasta in ponosna – nikoli ni dovolila, da bi kdo videl njeno bolečino. Ko je oče odšel, je za seboj pustil praznino, ki se je nikoli ni dalo zapolniti. Mama je delala v trgovini, ponoči pa še čistila pisarne, da sva lahko preživeli. Jaz sem postala njena senca – pridna hči, ki ni nikoli spraševala preveč.

A v meni je rasla tiha želja po očetu. Ko sem ga srečala na ulici pred Mercatorjem, ko sem bila stara šestnajst, me je pogledal s tistimi utrujenimi očmi in rekel: »Žal mi je.« Takrat nisem znala odgovoriti. Samo stekla sem stran.

Z leti sem začela razumevati, da življenje ni črno-belo. Ko sem sama postala mama, sem začutila težo odgovornosti in krivde. Oče me je večkrat poklical, a mama mi je vedno rekla: »Če mu oprostiš, izdajaš mene.« In jaz sem bila ujeta med dvema svetovoma – med lojalnostjo do mame in željo po miru v sebi.

Pred dvema mesecema sem se odločila. Poklicala sem očeta in ga povabila na kavo v kavarno na Trubarjevi. Prišel je s tresočimi rokami in sivimi lasmi. »Nisem dober človek,« je rekel takoj. »Ampak si moj oče,« sem mu odgovorila in prvič po vseh teh letih začutila olajšanje.

Ko sem to povedala mami, se je njen obraz spremenil v kamen. »Torej si izbrala njega? Po vsem tem?«

»Ne gre za izbiro, mami. Gre za mene. Ne morem več živeti z grenkobo.«

Mama me ni želela poslušati. Dnevi so minevali v tišini. Včasih mi je poslala sporočilo: »Ne pozabi, kdo te je vzgojil.«

V službi so sodelavke govorile o svojih starših – eni so bili ločeni, drugi so živeli skupaj iz navade. Vsi smo nosili svoje rane. Ko sem prijateljici Tini povedala za svojo odločitev, mi je rekla: »Veš, včasih moraš odpustiti zaradi sebe, ne zaradi drugih.«

A mama tega ni razumela. Nekega večera sem jo obiskala. Sedela je v naslanjaču in gledala stare slike – mene kot deklico z dvema kitkama in očeta z nasmehom na obrazu.

»Zakaj si mu odpustila?« me je vprašala brez glasu.

»Ker si želim biti svobodna. Ker nočem več biti ujeta v tvoji bolečini.«

Solze so ji polzele po licu. Prvič po dolgih letih sva jokali skupaj.

»Mogoče boš nekoč razumela,« sem rekla tiho.

A tisti večer ni bilo sprave. Samo tišina in spoznanje, da so nekatere rane pregloboke.

Oče mi zdaj občasno piše sporočila: »Upam, da si dobro.« Ne pogovarjava se o preteklosti; govoriva o vsakdanjih stvareh – o vremenu, o moji hčerki Lari, ki jo še ni spoznal.

Mama pa ostaja v svojem svetu. Včasih me pogleda z očmi polnimi razočaranja in žalosti. Vem, da me ima rada, a ne zna drugače.

Včasih se vprašam: ali sem res izdala svojo mamo? Ali pa sem končno izbrala sebe?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Je odpuščanje res izdaja ali pogum?