Odmor, ki me je spremenil v črno ovco družine

»A res misliš, da si to zaslužiš?« je mamin glas zvenel ostro, skoraj kot klofuta. Sedela sem za kuhinjsko mizo, v rokah stiskala letalsko karto za Lizbono in gledala v oči svoje matere, ki je bila vedno steber naše družine. Oče je molčal, le pogledal je skozi okno, kot da ga vse skupaj ne zadeva. Moj mož, Marko, je stal ob vratih in se igral s ključi od avta. »Kdo bo pa skrbel za otroke?« je dodala sestra Petra, ki ima sama tri otroke in še nikoli ni šla nikamor brez njih.

V tistem trenutku sem se počutila kot obsojenka na sodišču. Vsi so čakali moj zagovor. »Samo teden dni bi rada bila sama. Potrebujem to,« sem izdavila. V grlu me je stiskalo. »Vsi potrebujemo oddih,« je Petra zavila z očmi. »Ampak mi ne bežimo.«

Vse življenje sem bila tista, ki je skrbela za vse. Ko je mama zbolela, sem jaz hodila po zdravila in kuhala kosila. Ko je oče izgubil službo, sem mu pomagala pisati prošnje. Ko je Petra rodila prvega otroka, sem bila pri njej dan in noč. Ko so moji otroci zboleli, sem ostajala doma in delala od doma, čeprav so mi v službi jasno dali vedeti, da to ni dobrodošlo. Marko je vedno rekel: »Ti si srce te družine.« Ampak srce tudi utrudi.

Letos poleti sem prvič začutila, da ne morem več. Vsako jutro sem se zbujala s težo v prsih. Otroci so kričali, Marko je bil vedno na službenih poteh, mama me je klicala zaradi vsake malenkosti. V službi so mi naložili še več dela. Nekega dne sem se zlomila – v kopalnici sem jokala skoraj eno uro, dokler nisem slišala trkanja na vrata: »Mami, kje si?«

Tako sem nekega večera na skrivaj kupila karto za Lizbono. Teden dni sama – brez otrok, brez moža, brez družine. Samo jaz in moje misli. Ko sem to povedala doma, so vsi reagirali kot da sem napovedala vojno.

»A veš, koliko bi meni pomenil tak oddih?« je Petra siknila. »Ampak jaz si tega ne morem privoščiti.«

»Pa kdo bo peljal otroke na treninge?« je vprašal Marko.

»Saj ni konec sveta!« sem poskušala ostati mirna. »En teden boste že zmogli brez mene.«

Mama me je gledala s takim razočaranjem, da me je zabolelo globoko v prsih. »Nisem te tako vzgojila.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njihove besede. Sem res sebična? Ali pa sem samo utrujena? Zakaj je pri nas tako težko priznati, da si tudi mama zasluži oddih?

Ko sem naslednje jutro spakirala kovček, so otroci jokali. Marko me ni niti poljubil v slovo. Mama mi je rekla: »Upam, da boš tam našla to, kar iščeš.«

V Lizboni sem prvič po dolgih letih zjutraj pila kavo v tišini. Sprehodila sem se po obali in gledala sončni zahod brez skrbi, kdo bo lačen ali kdo ima vročino. Prvi dan sem jokala od olajšanja in krivde hkrati.

Vsak večer sem dobivala sporočila: »Kdaj prideš domov?« »Tilen ima vročino.« »Luka noče jesti.« »Marko ne najde nogavic.« Petra mi je pisala: »Mama je žalostna.«

Po treh dneh me je začelo glodati – ali res delam prav? Ali pa bom zaradi tega izgubila vse?

Na četrti dan me je poklicala mama: »Veš, pogrešamo te. Ampak mogoče imaš prav – mogoče smo vsi preveč navajeni nate.« Prvič v življenju mi je priznala nekaj takega.

Ko sem se vrnila domov, so bili vsi nekoliko zadržani. Otroci so me objeli in jokali od sreče. Marko je bil tih, a mi je prinesel kavo v posteljo naslednje jutro.

Petra pa mi še vedno ni odpustila. »Ti si zdaj tista črna ovca, ki misli samo nase.«

Včasih ponoči ležim budna in razmišljam – ali bi morala ostati doma? Ali pa sem jim s tem pokazala nekaj pomembnega? Da tudi mama potrebuje čas zase? Da ni nič narobe, če si vzameš odmor?

Mogoče bom za vedno ostala črna ovca naše družine. Ampak vsaj zdaj vem: če ne poskrbim zase, ne bom mogla več skrbeti za nikogar drugega.

Kaj vi mislite – kje je meja med ljubeznijo do sebe in dolžnostjo do družine? Je prav, da si vzamemo čas zase ali smo zaradi tega res sebični?