“Oddaj stanovanje bratu, saj ste družina!” – pes, ki mi je med razpadom družine dobesedno držal življenje skupaj

Maks mi je v temi skočil na prsi in mi z zobmi potegnil rokav pižame, kot da bi bil obupan. Ko sem se dvignila, sem stopila na nekaj mokrega in mi je zdrsnilo. Na tleh je bila kri, rdeča na bež ploščicah v hodniku bloka v Šiški. Njegovo dihanje je bilo prehitro, sopihanje je rezalo tišino, in jaz sem v roki držala telefon, a nisem vedela, koga naj pokličem, ker me je bilo strah, da bo prepozno.

Tisto leto sem bila sama. Ne zato, ker ne bi imela ljudi. Imela sem starše v Domžalah, brata v Kranju, sodelavce v pisarni v BTC-ju, sosedo v tretjem nadstropju. A po ločitvi je stanovanje postalo votlo. Zvečer je smrdelo po postanem zraku in po vlažnem betonu iz stopnišča, ker sem pogosto pozabila zapreti okno na hodniku. Kuhinja je dišala po instant kavi in po detergentu, ker sem prala skodelice samo zato, da sem imela občutek, da nekaj obvladujem.

Maks je prišel k meni “začasno”. Tako mi je rekel Bojan, moj bivši, ko je zadnjič prinesel škatlo z dokumenti. “V službi nimam časa, ti si pa doma več.” Rekel je to hladno, kot da sem si sama izbrala, da bom živela z razbitim ritmom. Takrat sem še delala, samo da sem delala preveč. Izgorevanje se ne oglasi z fanfarami. Pride kot siv dež, ki se vleče čez Ljubljano, in ti mokri čevlje, čeprav imaš dežnik.

Maks ni bil čistokrven. Bil je mešanček, žilav, z grobo dlako, ki je na otip spominjala na staro volneno odejo. Imel je ušesa, ki so mu padala postrani, in rep, ki je udarjal po vratih, kot da se opravičuje za vse. Sprva sem ga gledala z jezo. Ne nanj, ampak na to, da je nekdo spet nekaj odložil pri meni. Kot da sem skladišče za tuje odgovornosti.

Prvi dnevi so bili logistika. LPP avtobus ob šestih zjutraj, služba, potem hitro domov, sprehod okrog Koseškega bajerja. Vmes položnice. Ogrevanje je šlo gor, elektrika tudi. Najemnine nisem imela, ker je bilo stanovanje moje, kupljeno na kredit, ki sem ga še vedno odplačevala. A stroški niso vprašali, ali sem utrujena. Maks je vprašal. Vsakič s pogledom, ko je prinesel povodec in mi ga potisnil v dlan.

Ko sem prvič šla z njim ven v mrzlem januarskem vetru, mi je nos zapeštal od mraza, zrak je dišal po dimu iz dimnikov in po mokrih listih. Maks je vlekel, jaz pa sem šla za njim, jezna, ker mi je zmrzovalo v prstih. Potem je nenadoma obstal, se usedel in me pogledal. Ne kot pes, ki čaka priboljšek, ampak kot nekdo, ki preverja, ali sem še tu. Takrat sem prvič čutila, kako me njegova toplota ob kolenu drži pokonci.

V službi sem začela zamujati. Ne zaradi zabave, ampak zaradi sprehodov in veterinarskih obiskov. Maks je imel kronično vnetje ušes. Veterinarska ambulanta na Celovški je dišala po razkužilu in po mokri dlaki. Ko sem plačala račun, sem se počutila, kot da mi nekdo stiska prsi. Kartica je pisknila, in jaz sem vedela, da bom ta mesec kupovala cenejšo hrano v Hoferju. Maks je medtem tiho ležal na hladnih ploščicah in mi z nosom dotaknil zapestje. Ko sem ga pobožala po vratu, sem pod prsti čutila njegovo napetost, drobno tresenje, ki ga je skrival.

Potem je prišel klic od mame. “Tanja, poslušaj,” je rekla, in že po tonu sem vedela, da bo bolelo. “Matej ima težave. Potrebuje stanovanje. Saj veš, da ste družina.”

Stanovanje je bilo moja edina varnost. Moj kredit, moje noči, moje odtegnjene kave in dopusti. Ko sem bila z Bojanom, sva govorila o otrocih. Zdaj sem imela psa in tišino. Mama je nadaljevala: “Saj ti lahko greš v najem. Ti si bolj prilagodljiva.”

Takrat sem se zasmejala, ampak smeh je bil suh. “Prilagodljiva?” sem ponovila. “Jaz sem izžeta. Jaz komaj diham.”

“Ne dramatiziraj,” je odvrnila. “Matej je v stiski.”

Maks je ležal ob kavču in slišala sem njegovo dihanje, enakomerno, kot metronom. V tistem trenutku sem si priznala, da če izgubim stanovanje, izgubim tudi njega. Večina najemodajalcev v Ljubljani ne dovoli psov. To sem vedela iz oglasov, kjer je bilo “brez hišnih ljubljenčkov” napisano skoraj večje kot cena.

Prva nepovratna odločitev se je zgodila tisti večer. Rekla sem mami: “Ne. Stanovanja ne dam.” Beseda “ne” mi je rezala grlo, ker je bila nova. Ko sem odložila, so mi roke drhtele. Maks je prišel in mi položil glavo v naročje. Njegova dlaka je dišala po mokrem asfaltu in po pasjih piškotih. Božala sem ga po hrbtu, čutila sem, kako mu srce bije pod rebri, hitro in živo. In prvič po dolgem času sem se zjokala, ne tiho, ampak glasno.

Druga odločitev je prišla zjutraj, ko sem na telefonu videla deset neodgovorjenih klicev od brata. Napisal je: “Če si res sestra, boš razumela.” Moj želodec se je zvil. Maks je stal pri vratih, povodec v gobcu. Moral je ven. Jaz pa sem morala v službo.

Na sprehodu je snežilo na drobno, kot prah. V zraku je bil vonj po soli, ki jo je komunala posipala po pločnikih. Maks je nenadoma stekel proti robu parka, kjer je nekdo odvrgel sendvič. Potegnila sem ga nazaj in mi je povodec zarezal v dlan. Zabolelo me je, in v tisti bolečini sem začutila, da tudi jaz potrebujem nekoga, ki me potegne nazaj.

V pisarni sem sedela pred ekranom in nisem razumela številk. Vodja mi je rekel, da sem “neprisutna”. Ko sem šla na stranišče, sem se naslonila na hladne ploščice in mi je postalo slabo. V glavi mi je brnelo. Takrat sem odprla ZZZS portal in poiskala osebnega zdravnika. Nisem želela. Sram me je bilo. Ampak Maks me je vsako jutro prisilil, da vstanem, in to je pomenilo, da lahko prisilim tudi sebe, da prosim za pomoč.

Zdravnica v zdravstvenem domu Šiška je imela utrujen pogled. Čakalnica je smrdela po mokrih bundah in po razkužilu. Ko sem sedla, sem ji rekla: “Izgorela sem. Ne spim. In doma imam psa, ki je odvisen od mene.” To je bila druga nepovratna odločitev: začela sem terapijo in bolniško, čeprav sem se bala, da bom finančno padla. Bolniška je pomenila manj denarja. Pomenila je tudi, da se ne morem več pretvarjati.

Družina je reagirala kot družina, ki je vajena, da se stvari rešijo s pritiskom. Oče je prišel v Ljubljano, stal je v moji kuhinji in gledal Maksa, kot da je kriv za vse. “Pes ti je zmešal glavo,” je rekel. “Zaradi psa boš izgubila brata.”

Maks je takrat tiho stopil do očeta in mu položil gobec na čevelj. Ne vsiljivo, samo prisotno. Oče je najprej odmaknil nogo. Potem se je ustavil. “Topel je,” je rekel skoraj neslišno, kot da ga je sram.

Tretja nepovratna odločitev je bila najbolj groba. Ko je brat prišel in začel kričati, sem prvič v življenju poklicala policijo. Ne zato, ker bi ga hotela uničiti. Ampak ker je udaril po vratih tako močno, da je počilo steklo na okencu, in Maks je začel panično lajati. Soseda Maja iz drugega nadstropja je odprla vrata in rekla: “Tanja, vse se sliši.” Videla sem strah v njenih očeh. Maks se je stisnil k mojim nogam, čutila sem njegovo tresenje ob mečih. Ko so prišli policisti, je brat nenadoma postal tih. Jaz pa sem se počutila kot izdajalka in hkrati kot nekdo, ki je prvič postavil mejo.

Po tistem me mama ni klicala dva tedna. Tišina je bila težka, kot megla nad Ljubljano, ki se zadrži med bloki in ne gre nikamor. Maks je bil moj urnik. Njegove tačke so tapkale po laminatu, ko je hodil za mano. Njegov zadah je včasih smrdel po konzervi in po zobnih oblogah, in me je vseeno pomirjal, ker je pomenil, da je tu, živ.

In potem se je zgodil tisti večer s krvjo.

Bila je sreda, deževalo je na debelo, kaplje so tolkle po okenski polici. Prišla sem domov iz terapevtske skupine, utrujena, ampak prvič z občutkom, da nisem sama v svoji glavi. Ko sem odprla vrata, je Maks pritekel, a njegov korak je bil čuden. V dnevni sobi je bilo nekaj raztrganega. Na tleh sem videla koščke plastike. Njegova igrača? Ne. Bila je moja škatlica z zdravili.

Maks je pogoltnil tablete. Ne vem koliko. Ko sem to dojela, me je zagrabil panika, kot da bi mi nekdo stisnil grlo. Na tleh je bila kri, ker si je z ostrim robom prerezal dlesen. Zato tisti madež. Zato tisto sopihanje.

Veterinarska klinika na Tržaški je bila odprta, ampak jaz nimam avta. Vzeti taksi ob enajstih zvečer je pomenilo še en strošek, ki ga nisem imela. Ampak sem ga vseeno. V taksiju je smrdelo po cigaretah in po umetnem osvežilcu. Maks je ležal na zadnjem sedežu, glavo mi je tiščal v dlan, njegova slina je bila topla. Čutila sem, kako mu srce razbija. Voznik je pogledal v ogledalo in rekel: “Držite ga, gospa.” Jaz sem samo kimala, ker nisem mogla govoriti.

Na kliniki so mi povedali ceno izpiranja želodca in opazovanja. Znesek je bil večji od moje polovične bolniške. Skoraj sem rekla, da ne morem. Skoraj. Potem me je Maks pogledal, z očmi, ki so bile motne od strahu, in sem podpisala. Prodala sem staro kolo naslednji teden. Odpovedala sem naročnino na vse, kar ni bilo nujno. In bratu sem poslala sporočilo: “Ne išči več pri meni. Ne morem.” To je bila še ena vrata, ki sem jih zaprla.

Maks je preživel. Dva dni je bil omotičen, doma je ležal na odeji in jaz sem mu z mokro krpo hladila gobec. Ko sem mu božala ušesa, je tiho zavzdihnil, kot da se opravičuje. Njegova toplota ob mojem boku ponoči je bila edina stvar, ki me je uspavala. V sobi je dišalo po pasjem šamponu in po kamiličnem čaju, ki sem ga kuhala zase.

Ko sem se po mesecu vrnila v službo, sem prosila za skrajšan delovni čas. Vodja je zavijal z očmi, ampak sem vztrajala. Rekla sem: “Imam zdravstvene razloge.” Nisem omenila psa, ker bi se smejali. A resnica je bila, da sem se naučila hoditi počasneje, ker je Maks hodil z mano.

Nekega popoldneva sem na stopnišču srečala sosedo Majo. Imela je vrečko iz Mercatorja in utrujen obraz. “Kako je pes?” je vprašala. Prvič me je nekdo vprašal to, brez sarkazma. Povabila me je na kavo. Sedeli sva v njeni kuhinji, kjer je dišalo po pečenem kruhu. Maks je ležal med nama, miren, in Maja je rekla: “Veš, tudi jaz sem bila na terapiji. Samo nikomur nisem povedala.” Pes je naredil to, česar jaz nisem znala: odprl je vrata med ljudmi.

Z družino se stvari niso čudežno popravile. Mama mi je kasneje poslala sporočilo: “Ne strinjam se, ampak razumem, da si imela strah.” Oče je enkrat prišel in prinesel vrečo pasje hrane. Ni rekel “oprosti”. Je pa Maksu nerodno pogladil hrbet. To je bil njegov jezik.

Brat in jaz se še vedno ne pogovarjava. Včasih me zagrabi krivda, ker sem presekala. Potem pogledam Maksa, kako v dežju potrpežljivo čaka, da si obujem čevlje. In se spomnim, da sem prvič v življenju izbrala odgovornost, ki ni temeljila na strahu pred tem, kaj bodo rekli.

Danes, ko zvečer zaprem vrata stanovanja, še vedno slišim zvoke bloka, dvigalo, prepir iz sosednjega stanovanja, radio iz pritličja. Ampak v meni ni več iste praznine. Maks mi prinese povodec, jaz mu dam roko na prsi in čutim njegovo mirno dihanje. Včasih se vprašam, ali sem zaradi njega izgubila del družine ali pa sem šele zaradi njega prvič našla sebe.

Kaj bi vi naredili, če bi vas “družina” prosila za žrtev, ki bi vas stala miru in varnosti? In komu smo v resnici dolžni zvestobo, ko se vse začne podirati?