Od prijateljic do sovražnic: Kako je poroka mojega sina razbila našo družino

»Ne morem verjeti, da si to res rekla pred vsemi!« sem zaslišala svoj glas, ki je tresoč in hripav od zadrževanih solz odmeval po hodniku gostilne Pri Zlati ribici. Marjeta je stala pred menoj, njene oči so bile ozke, ustnice stisnjene v črto. V ozadju sem slišala glasbo, smeh, kozarce, ki so trkali – a v meni je vse utihnilo. Bil je dan, ko bi morala biti srečna, ponosna mama, a namesto tega sem se počutila, kot da mi nekdo trga srce iz prsi.

Vse se je začelo že pred meseci, ko je Matej, moj edini sin, oznanil, da se bo poročil z Nino. Bila sem presrečna, čeprav sem vedela, da se z Nino ne razumeva najbolje. Ni bila slaba punca, le preveč samozavestna, preveč direktna, včasih celo nesramna. A Matej jo je imel rad, in to je bilo zame dovolj. Marjeta, moja najboljša prijateljica, je bila moja opora skozi vse – skupaj sva preživeli otroške bolezni, ločitve, pogrebe, rojstva. Vedno sem si predstavljala, da bova skupaj sedeli v prvi vrsti na Matejevi poroki, se držali za roke in jokali od sreče.

Toda že na pripravah sem začutila, da nekaj ni v redu. Marjeta je postajala vse bolj hladna, njeni komentarji so bili polni strupa, čeprav zaviti v navidezno skrb. »A si prepričana, da je Nina prava zanj? Saj veš, da je njena mama tista, ki je razdrla pol vasi,« mi je šepnila nekega večera, ko sva skupaj izbirali cvetje za poroko. Poskušala sem se nasmehniti in zamahniti z roko, a v meni je začelo vreti. Zakaj je bila tako zlobna? Je bila ljubosumna, ker se je Matej poročal pred njenim sinom? Ali pa je preprosto uživala v tem, da me je spravljala v dvom?

Na dan poroke sem se zbudila s cmokom v grlu. Vse je bilo pripravljeno – cerkev v Šentvidu, pogostitev v gostilni, ansambel, ki je igral stare slovenske popevke. Matej je bil videti čudovit v svoji temno modri obleki, Nina je žarela v beli čipki. Vsi so bili nasmejani, a jaz sem čutila, da nekaj visi v zraku. Marjeta je bila med gosti, a se me je izogibala. Ko sem jo končno ujela, sem jo vprašala, če je vse v redu. »Vse je super,« je rekla, a njen pogled je bil prazen.

In potem je prišel trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Med večerjo, ko so že vsi nazdravljali mladoporočencema, je Marjeta vstala in dvignila kozarec. »Matej, želim ti, da bi bil srečnejši, kot je bila tvoja mama v svojem zakonu,« je rekla in se pomenljivo zazrla vame. Vsi so utihnili. Vedela sem, da je to udarec name – vsi so vedeli, da je moj mož pred leti odšel z drugo, a o tem nikoli nismo govorili na glas. Pogledala sem Mateja, ki je zardel, in Nino, ki je zmedeno pogledovala okoli sebe. V meni je nekaj počilo.

Po večerji sem Marjeto povlekla na hodnik. »Kako si lahko? Pred vsemi? To je bil najlepši dan v mojem življenju!« sem ji siknila. Ona pa je samo skomignila. »Samo resnico sem povedala. Saj veš, da si zaslužiš več,« je rekla, kot da je to opravičilo. V tistem trenutku sem jo sovražila. Sovražila sem jo, ker je uničila moj dan, ker je izdala najino prijateljstvo, ker je v meni prebudila vse stare rane.

Po tistem večeru se je vse spremenilo. Matej mi je očital, da sem pokvarila vzdušje, Nina me je začela ignorirati. Marjeta je izginila iz mojega življenja – ni več klicala, ni več prihajala na kavo. Moja sestra mi je rekla, naj ji oprostim, da je bila verjetno samo ljubosumna, ker njen sin še vedno živi doma in nima dekleta. A jaz nisem mogla. Vsakič, ko sem pomislila na tisti večer, sem začutila, kako mi srce razbija od jeze in žalosti.

Dnevi so minevali, a rana ni zacelila. Matej in Nina sta se preselila v Ljubljano, redko sta prihajala domov. Ko sta prišla, je bilo vse napeto – pogovori so bili kratki, polni tišine. Včasih sem ponoči jokala v blazino in se spraševala, ali sem res jaz kriva za vse. Mogoče sem bila preveč posesivna, mogoče sem preveč pričakovala od vseh. A potem sem se spomnila Marjetinih besed in me je spet zabolelo.

Nekega dne sem srečala Marjeto na tržnici. Bila je z vnukinjo, ki je veselo tekala okoli stojnic. Najprej sem hotela oditi, a me je opazila. »Vida, lahko govoriva?« je vprašala tiho. Pogledala sem jo, v njenih očeh sem videla utrujenost, žalost. »Ne vem, če lahko,« sem rekla. »Preveč si me prizadela.«

»Nisem hotela, res ne. Samo… vsega mi je bilo preveč. Moj sin je še vedno sam, jaz pa sem gledala, kako ti praznuješ. Bila sem nevoščljiva, Vida. Oprosti,« je zašepetala. V meni se je nekaj premaknilo, a nisem mogla kar tako odpustiti. »Mogoče bo čas zacelil,« sem rekla in odšla.

Doma sem sedela na kavču in gledala stare fotografije – jaz in Marjeta na morju, na pikniku, na rojstnih dnevih najinih otrok. Toliko spominov, toliko lepih trenutkov. Je res vredno, da vse to zavržem zaradi enega slabega večera? A potem se spomnim Matejevega pogleda, ko je odhajal s poroke, in me spet stisne pri srcu.

Včasih se vprašam, ali je družina res najpomembnejša, če te lahko ena sama beseda tako globoko rani. Ali lahko sploh še kdaj zaupam? Ali je prijateljstvo močnejše od ponosa in zamer? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?