Od prepira do skupne mize: Moja pot s taščo od solza do smeha

»Nisi še posolila juhe, Ana. Pri nas vedno najprej posolimo juho,« je rekla gospa Marija, ko sem z drhtečo roko segla po žlici. Vsi so gledali vame – njen sin Luka, moj zaročenec, njegov mlajši brat Rok in celo mala nečakinja Tjaša. V tistem trenutku sem si želela, da bi se lahko pogreznila v zemljo. Prvič sem bila povabljena na nedeljsko kosilo k Luki domov in že po nekaj minutah sem vedela, da bo to težje, kot sem si predstavljala.

Marija je bila tipična slovenska mama – stroga, ponosna in prepričana, da nihče ne zna bolje skrbeti za njene sinove kot ona sama. Vsaka moja poteza je bila pod drobnogledom. »Pri nas vedno najprej posolimo juho,« je ponovila in me pogledala s tistim pogledom, ki ga poznajo vse neveste – pogledom, ki pravi: »Nisi dovolj dobra zanj.«

Luka mi je pod mizo stisnil roko, a to ni pomagalo. Po kosilu sem pomagala pospravljati mizo. Marija me je opazovala iz kota kuhinje in vsakič, ko sem kaj naredila narobe – krožnik postavila na napačno mesto ali napačno zložila pribor – je zavzdihnila. »Veš, Ana, Luka ima rad, da so stvari urejene na določen način. Upam, da boš to upoštevala.«

Tistega večera sem doma jokala. Luka me je objel in rekel: »Moja mama je pač taka. Sčasoma bo bolje.« A ni bilo bolje. Vsak obisk je bil nova preizkušnja. Vedno sem bila preglasna ali pretiha, preveč radovedna ali premalo vključena. Ko sva se z Lukom odločila za poroko, je Marija rekla: »Upam, da veš, v kaj se spuščaš.«

Na poroki je sedela s stisnjenimi ustnicami in gledala, kako plešem s svojim možem. Po poroki so se napetosti le še stopnjevale. Ko sva se preselila v stanovanje v bližini njenih staršev, je skoraj vsak dan prišla na obisk – »samo na hitro pogledat«, ali je Luka dovolj pojedel in ali imam dovolj čiste brisače.

Nekega dne sem jo zalotila, kako pregleduje najino omaro. »Samo preverjam, če ima Luka dovolj srajc za službo,« je rekla. Počutila sem se kot tujec v lastnem domu.

Sčasoma sem postala bolj odločna. »Marija, prosim, ne pregledujte najinih stvari brez dovoljenja.« Pogledala me je z ledenim pogledom in rekla: »Samo pomagam.«

Luka je bil vedno med nama – kot tampon cona. »Ne bodi tako občutljiva, Ana. Mama misli dobro.« A jaz sem čutila, da izgubljam sebe.

Potem pa je nekega dne prišla novica – Marijin mož Tone je zbolel za rakom. Vse se je spremenilo. Marija ni več prihajala na obisk. Bila je v bolnišnici ali doma ob Tonetu. Luka in jaz sva začela hoditi k njima vsak večer.

Prvič sem videla Marijo ranljivo. Njene roke so tresle, oči so bile rdeče od joka. Nekega večera sem jo našla v kuhinji, kako tiho joka ob pomivalnem koritu.

»Ne vem več, kaj naj naredim, Ana. Bojim se, da ga bom izgubila.«

Pristopila sem k njej in jo objela. Prvič ni odmaknila roke. Skupaj sva jokali.

V naslednjih tednih sva skupaj kuhali juho za Toneta – točno tako, kot jo je imel rad. Marija mi je pokazala svoje recepte in prvič me ni popravljala pri vsaki malenkosti.

Tone je umrl v začetku pomladi. Na pogrebu sva z Marijo stali skupaj in si tiho držali roke.

Po pogrebu sva sedeli v kuhinji in pili kavo. »Veš, Ana, vedno sem si želela hčerko. Mogoče sem bila zato tako stroga do tebe.«

»Tudi jaz sem si želela mamo, ki bi me sprejela takšno kot sem.«

Od takrat naprej sva postali zaveznici. Skupaj sva pripravljali družinska kosila in praznovanja. Ko se nama je rodil sinček Žiga, je Marija postala najboljša babica na svetu.

Danes sediva skupaj za mizo in nazdravljava življenju – s solzami in smehom.

Včasih se vprašam: Kako malo je včasih potrebno – ena iskrena beseda ali objem – da se ljudje resnično razumejo? Ste tudi vi kdaj morali premagati ponos za ljubezen? Komu bi vi danes ponudili roko sprave?