Očetova ljubljenka, danes nezaželena: Moja pot od varnosti do roba brezdomstva

»Marta, dovolj imam! Če do konca meseca ne najdeš službe, boš morala ven!« Očetov glas je tresel stene naše stare hiše v Šiški. Stala sem v kuhinji, z rokami, ki so se mi tresle, in gledala v tla. Mama je nemo sedela za mizo in si grizla ustnice. Vedela sem, da ji je hudo, a ni si upala reči ničesar. V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastnem domu.

Še pred nekaj leti sem bila očetova mala princeska. Spomnim se, kako me je nosil na ramenih po Tivoliju in mi kupoval sladoled pri Maximarketu. Vedno je govoril: »Marta, ti boš nekaj posebnega.« In jaz sem mu verjela. A zdaj, pri osemindvajsetih, brez stalne službe in s končano filozofsko fakulteto, sem postala breme. Oče je vsak dan bolj razdražen, mama vedno bolj tiha.

»A res misliš, da je življenje samo filozofiranje?« mi je zabrusil tisti večer. »Vsi tvoji sošolci so že zdavnaj na svojem! Poglej Tino – ima službo v banki, avto in stanovanje! Ti pa… kaj?«

Nisem imela odgovora. Tina je bila vedno vzorna – pridna, tiha, ubogljiva. Jaz pa sem sanjala o pisanju, o tem, da bom nekoč izdala knjigo. A zdaj so bile te sanje le še senca v kotu moje sobe.

Zadnje mesece sem iskala službo – pošiljala prošnje, hodila na razgovore. Povsod so mi rekli isto: »Imate zanimiv življenjepis, a iščemo nekoga z več izkušnjami.« Ali pa: »Zaenkrat nismo zainteresirani.« Vsakič ko sem se vrnila domov praznih rok, sem čutila očetovo razočaranje kot težo na prsih.

Nekega večera sem slišala starša prepirati se v spalnici. Mama je tiho jokala: »Saj veš, da se trudi… Saj je tvoja hči!« Oče pa je odvrnil: »Ne moremo je večno podpirati! Tudi midva imava svoje življenje!«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njegove besede. Je res tako narobe, da še živim doma? Je narobe, da iščem nekaj več kot le službo za preživetje? Včasih se mi zdi, da me nihče ne razume.

Naslednji dan sem šla na razgovor za delo v klicnem centru. Ko sem sedela v čakalnici med desetimi drugimi kandidati, sem opazovala njihove obraze – vsi mlajši od mene, samozavestni, oblečeni po zadnji modi. Jaz sem imela staro jakno in obrabljene kavbojke. Ko so me poklicali noter, sem začutila cmok v grlu.

»Zakaj bi vas izbrali?« me je vprašala gospa z rdečo šminko.

»Ker znam poslušati ljudi in ker potrebujem priložnost,« sem izdavila.

Ni me izbrala.

Ko sem prišla domov in povedala novico, je oče samo odkimal: »Sama si si kriva.« Mama me je objela in mi šepnila: »Ne obupaj.«

Tistega večera sem prvič pomislila, da bi res odšla. Ampak kam? Nimam prihrankov, nimam partnerja. Prijatelji so vsi zaposleni ali pa živijo s partnerji. Tina mi je nekoč ponudila kavč za nekaj dni, a vem, da bi bilo to le začasno.

Vse bolj sem se zapirala vase. Počutila sem se kot senca osebe, ki sem bila nekoč. Oče me ni več gledal v oči. Mama je hodila po prstih okoli mene. Hiša je postala hladna in tuja.

Nekega popoldneva me je obiskala stara prijateljica Katja. Sedeli sva na klopci pred blokom in pila kavo iz avtomata.

»Veš, Marta… Saj ni tvoja krivda. Vsi smo v istem zosu. Jaz tudi še vedno živim pri starših in delam prek študenta za 6 evrov na uro.«

»Ampak moj oče… On ne razume. Misli, da nisem dovolj dobra.«

Katja me je prijela za roko: »Ne pusti mu vzeti ti tega, kar si.«

Tiste besede so mi dale nekaj moči. Tisto noč sem prvič po dolgem času odprla svoj zvezek in začela pisati zgodbo – o dekletu, ki išče svoj prostor pod soncem.

A realnost ni čakala. Naslednje jutro me je oče pričakal v kuhinji s kovčkom ob vratih.

»Marta, odločil sem se. Do konca tedna moraš ven.«

Mama je jokala. Jaz sem stala kot okamenela.

»Kam naj grem?«

»To ni več moj problem.«

V tistem trenutku sem začutila takšno bolečino in izdajo, kot še nikoli prej. Moj lastni oče… Človek, ki me je nekoč nosil na ramenih.

Zadnje dni doma sem preživela v tišini. Pakirala sem svoje stvari – knjige, stare dnevnike, plišastega medvedka iz otroštva. Mama mi je ponoči prinesla sendviče in mi šepetala: »Oprosti… Saj te imam rada.«

Na dan odhoda me ni nihče pospremil do vrat. Stala sem pred hišo s kovčkom in gledala v nebo nad Ljubljano. V srcu me je bolelo, a hkrati sem čutila nekakšno svobodo.

Prvo noč sem prespala pri Katji na kavču. Naslednje dni sem iskala sobe za najem – vse predrage ali pa polne študentov in tujcev. Počutila sem se izgubljeno.

A nekje globoko v sebi sem začutila upor. Ne bom dovolila svetu, da me zlomi.

Danes pišem to zgodbo iz majhne sobe v Štepanjskem naselju. Ni veliko – postelja škripa, okno piha – a je moje.

Vsak dan iščem službo in pišem zgodbe. Ni lahko. Pogrešam mamo in celo očeta – čeprav mu še ne morem odpustiti.

Včasih se vprašam: Ali res ni prostora za sanjače v tej deželi? Ali smo res krivi sami sebi ali nas je sistem pustil na cedilu?

Kaj vi mislite – ali si otrok zasluži biti vržen iz doma zaradi svojih sanj? Ali smo res postali tako hladni drug do drugega?