Oče, ki se je vrnil: Ko preteklost potrka na vrata

»Nina, odpri vrata!« je glasno zadonelo po hodniku. Prepoznala sem glas, čeprav ga nisem slišala že več kot petnajst let. Srce mi je začelo divje razbijati. Pogledala sem skozi kukalo in tam stal on – moj oče. Sivi lasje, utrujen obraz, v rokah pa kovček in nekakšen uraden papir.

»Kaj počneš tukaj?« sem izdavila, ko sem odprla vrata le za špranjo.

»Prišel sem… ostati pri tebi. Zdaj sem v pokoju, nimam kam. Po zakonu me moraš sprejeti, Nina,« je rekel in mi pod nos pomolil papir. Prsti so mu drhteli.

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira stara bolečina. Oče nas je zapustil, ko sem bila stara deset let. Mama je ostala sama z mano, delala v dveh službah, da sva preživeli. Oče se ni nikoli oglasil – nobenega pisma, nobenega rojstnodnevnega voščila. Le redko je plačal preživnino; mama je morala večkrat na sodišče, da je iz njega iztisnila tistih nekaj evrov.

»Nimam prostora,« sem zamrmrala in pogledala stran. »In… ne vem, če si to zaslužiš.«

Oče je vzdihnil in se naslonil na podboj. »Nina, vem, da sem naredil napako. Ampak zdaj nimam nikogar drugega.«

Za njim so se po stopnišču začeli zbirati sosedje. Ena od njih, gospa Majda iz tretjega nadstropja, je radovedno pogledovala izza svojih vrat. Vedela sem, da bo čez pol ure že vse blokovsko naselje vedelo za mojega očeta.

»Prosim te, Nina. Samo nekaj časa. Nimam kam.«

Stala sem tam in se borila sama s sabo. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Nikoli ne bodi kot tvoj oče. Drži obljube.« Spomnila sem se vseh noči, ko me je mama tolažila zaradi njegovih izpadov in praznih obljub.

A zdaj je stal pred mano – starejši, bolj krhek človek. V njegovih očeh sem prvič videla strah.

»Pridi noter,« sem rekla tiho in mu odprla vrata na stežaj.

Ko je stopil v stanovanje, sem začutila težo njegove prisotnosti. Vsaka soba je postala manjša. Usedel se je na kavč in začel pripovedovati: kako so ga odpustili iz službe v tovarni v Trbovljah, kako so mu propadli vsi stiki z družino in prijatelji. »Tvoja mama mi ni nikoli oprostila. Tudi ti mi nisi…«

»Kako naj ti oprostim?« sem ga prekinila. »Nikoli te ni bilo! Ko sem imela maturo, si bil kje? Ko sem diplomirala? Ko sem imela operacijo slepiča? Mama je bila tam! Ti pa… nič.«

Oče je sklonil glavo. »Vem. In mi je žal.«

Tisti večer nisem mogla spati. Po stanovanju so odmevali njegovi koraki; vsak njegov gib me je spomnil na otroštvo – na prepire, na kričanje, na mamine solze.

Naslednje jutro me je poklicala mama. »Slišala sem… da je tvoj oče pri tebi.«

»Ja.«

»Nina… pazi nase. On se ne bo spremenil.«

»Saj vem.«

Mama ni rekla več ničesar. V njenem glasu sem čutila skrb in nekaj grenkobe.

Dnevi so minevali v napetosti. Oče ni znal biti sam; ves čas je hotel govoriti z mano ali gledati televizijo v moji družbi. Kuhal ni znal; za sabo je puščal nered. Ko sem ga prosila, naj pospravi za sabo ali vsaj skuha kavo, se je užaljeno umaknil v sobo.

Nekega večera sem prišla domov iz službe in našla očeta, kako brska po mojih predalih.

»Kaj počneš?!« sem zavpila.

»Iskal sem… nekaj denarja za cigarete.«

»Vprašal bi me lahko! To ni tvoj dom!«

Oče me je pogledal z žalostjo v očeh: »Saj res ni moj dom… Nikoli ni bil.«

Tiste noči sem dolgo razmišljala o tem, kaj pomeni biti družina. Ali res dolgujem temu človeku streho nad glavo samo zato, ker me je nekoč naredil? Kaj pa vse tisto, kar mi ni dal?

V službi so sodelavke hitro izvedele za mojo situacijo. »Jaz ga ne bi sprejela!« je rekla Petra pri malici. »Če te ni bilo dvajset let, nimaš pravice zahtevati ničesar!«

A potem se je oglasila še Marjeta: »Ampak Nina… to je tvoj oče. Saj veš – kri ni voda.«

Vsak dan sem bila bolj razdvojena. Oče se ni trudil popraviti stvari; pričakoval je mojo skrb kot nekaj samoumevnega.

Nekega popoldneva me je obiskala mama. Ko sta se srečala z očetom v moji kuhinji, je med njima zavladala ledena tišina.

»Zakaj si sploh prišel?« ga je vprašala mama.

»Nimam kam drugam.«

Mama ga je pogledala naravnost v oči: »Nina ti ničesar ne dolguje.«

Oče ni odgovoril.

Po njenem odhodu sva sedela v tišini.

»Nina… ali mi boš kdaj oprostila?«

Pogledala sem ga in prvič začutila kanček sočutja – a tudi trdno odločnost.

»Ne vem, če znam odpustiti, oče. Ampak vem pa nekaj: ne bom dovolila, da bi tvoje napake uničile moje življenje.«

Tiste noči sem mu povedala, da bo moral poiskati drugo rešitev – dom za ostarele ali socialno stanovanje. Pomagala mu bom poiskati pomoč, a ne morem biti njegova rešiteljica.

Ko je odšel iz mojega stanovanja s svojim kovčkom in upognjenimi rameni, sem čutila olajšanje – a tudi praznino.

Zdaj sedim ob oknu in razmišljam: Ali smo res dolžni pomagati staršem ne glede na vse? Kje potegniti mejo med odgovornostjo in samospoštovanjem?