Oče je odločil, da bo živel na moj račun – medtem ko sem sama na porodniški

»Ne moreš mi zdaj reči, da nimaš! Saj si vendar doma, imaš čas in jaz res potrebujem pomoč,« je oče dvignil glas, medtem ko sem z eno roko zibala Evo, z drugo pa poskušala odpreti položnico za elektriko. Njegov pogled je bil trd, skoraj užaljen. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih – ne od jeze, ampak od nemoči.

Nikoli si nisem mislila, da bo najtežji del materinstva prav moj lastni oče. Ko sem pred tremi meseci rodila Evo, sem pričakovala, da bo družina stopila skupaj. Da bo oče, ki je pred kratkim šel v pokoj, končno našel čas za vnukinjo in morda celo pomagal pri kakšnem opravilu. Namesto tega pa je prišel z velikim kovčkom in rekel: »Mojca, odločil sem se, da bom nekaj časa živel pri tebi. Saj veš, pokojnina ni velika in zdaj lahko malo privarčujem.«

Sprva sem bila tiho. Morda zaradi utrujenosti ali ker sem vedno bila tista, ki je popuščala. Mama je umrla pred petimi leti in od takrat sva bila z očetom sama. Vedno sem čutila odgovornost do njega – kot da moram zapolniti praznino, ki jo je pustila mamina smrt. A zdaj sem imela svojo družino. Moj mož Luka je bil sicer razumevajoč, a tudi on ni mogel verjeti očetovi brezbrižnosti.

»Mojca, a res misliš, da je prav, da vse pade nate? Saj si na porodniški!« mi je šepetal ponoči, ko sva skupaj gledala Evo, kako spi. »Tvoj oče ima pokojnino. Zakaj ne plača vsaj hrane zase?«

Nisem imela odgovora. Oče je bil vedno trmast in znal je igrati na karto žrtve. Ko sem mu omenila najemnino ali stroške hrane, se je samo nasmehnil: »Saj veš, kako težko je danes preživeti s pokojnino. Ti imaš moža in otroka – skupaj vam gre bolje.«

Vsak dan je postajal težji. Oče ni pomagal pri hišnih opravilih. Ničesar ni kuhal, ni pospravljal. Samo sedel je pred televizijo in komentiral novice: »Poglej te politike! Vsi kradejo! Zato pa moramo mi varčevati.« Njegovo varčevanje pa je pomenilo le eno – jaz sem plačevala vse.

Ko sem šla v trgovino z Evo v vozičku in polno košaro hrane, me je prodajalka vprašala: »A imate goste?« Samo nasmehnila sem se in rekla: »Ne, samo oče živi pri nas.«

Včasih sem ponoči jokala. Luka me je tolažil: »Mojca, moraš mu povedati. Ne moreš vsega nositi sama.« A kako naj povem človeku, ki ga imam rada – čeprav me boli – da ne more več živeti na moj račun?

Nekega večera je prišlo do izbruha. Oče je sedel za mizo in brskal po svojem telefonu. Naenkrat reče: »Mojca, zmanjkalo mi je denarja na računu. Mi lahko naložiš še 20 evrov? Saj veš, za vsak slučaj.«

Zasmejala sem se – grenko, utrujeno. »Oče, jaz sem na porodniški! Moja plača je pol manjša kot prej! Luka dela cele dneve! Ti pa imaš pokojnino in še vedno pričakuješ, da bom jaz vse plačala?«

Pogledal me je kot otrok, ki mu vzamejo igračo. »Saj ne mislim za vedno… Samo malo moram privarčevati. Nikoli ne veš… Če se kaj zgodi…«

»Kaj pa če se meni kaj zgodi? Kaj če jaz zbolim? Kdo bo skrbel za Evo? Kdo bo skrbel za nas?«

V tistem trenutku sem prvič v življenju začutila bes do njega. Ne zato, ker bi ga sovražila – ampak ker me ni videl. Ker ni videl moje stiske.

Naslednje jutro sem mu pripravila kavo in rekla: »Oče, morava se pogovoriti. Ne morem več tako naprej. Rada te imam, ampak ne morem biti tvoja denarnica. Če želiš ostati pri nas, boš moral prispevati k stroškom.«

Zamračilo se mu je na obrazu. »Tako govoriš z lastnim očetom? Po vsem tem, kar sem naredil zate?«

»Oče… Vse si naredil iz ljubezni do mene. Ampak zdaj imam svojo družino. Tudi jaz moram misliti na Evo.«

Tisti dan ni govoril z mano. Zvečer pa mi je pod vrata potisnil kuverto s 100 evri in listek: »Za hrano.«

Nisem vedela, ali naj jo sprejmem ali vrnem. V meni se je boril občutek krivde in olajšanja.

Tako živimo že nekaj tednov – napeto, tiho, vsak v svojem svetu. Oče še vedno sedi pred televizijo in varčuje svojo pokojnino za »hude čase«. Jaz pa vsak dan znova iščem moč, da postavim meje.

Včasih se vprašam: ali smo Slovenci res tako navezani na družino, da ne znamo reči ne – tudi ko nas to uničuje? Ali pa samo jaz ne znam postaviti sebe na prvo mesto?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi imeli pogum postaviti meje svojim staršem – ali bi še naprej tiho trpeli?