Obljuba, ki je razklala našo družino: Med bratovo avtomobilsko željo in mojo tiho bolečino

»Nina, ti si starejša, ti boš že razumela. Obljubila sem Roku denar za avto. Vama dvema prepuščam, da se dogovorita,« je mama rekla tistega večera, ko smo sedeli v dnevni sobi. V zraku je visela napetost, ki je nisem znala poimenovati. Roka sem pogledala – njegov pogled je bil poln pričakovanja, moj pa negotovosti.

»Ampak mama, saj si tudi meni obljubila pomoč pri stanovanju,« sem tiho ugovarjala. Mama je samo zamahnila z roko: »Saj boš že zmogla. Ti si vedno tista, ki vse uredi.«

Tisti trenutek sem začutila, kako se mi podira tla pod nogami. Vse življenje sem bila tista, ki je morala biti močna. Ko je oče umrl, sem jaz tolažila mamo in skrbela za Roka. Zdaj pa naj bi še enkrat požrla svojo bolečino in bila razumna.

Rok je bil vedno mamin ljubljenček. Ko je padel iz matematike, sem mu jaz pomagala pri učenju. Ko je imel težave s prijatelji, sem ga branila pred sosedi. Zdaj pa naj bi mu še omogočila avto? »Nina, saj veš, da ga rabim za službo v Ljubljani. Ti imaš že vse – službo, stanovanje, celo otroka! Jaz pa še vedno živim doma!« je izbruhnil.

V meni se je nabirala jeza. »Rok, tudi jaz sem vse to dosegla sama! Nihče mi ni ničesar podaril!«

Mama je zavzdihnila: »Ne prepirajta se. Življenje je prekratko za zamere.«

A zamere so ostale. Tisto noč nisem mogla spati. V mislih sem preigravala vse pogovore z mamo in bratom iz preteklosti – vedno sem bila tista, ki je morala popuščati. Vedno sem bila tista, ki je morala razumeti.

Tri leta so minila od tistega večera. Zdaj sedim v svoji kuhinji v Kamniku, v naročju držim hčerko Evo, ob meni sedi moj partner Miha. Rok ima avto – mama mu je dala denar, ki ga je varčevala za »najine otroke«. Meni ni ostalo nič.

Miha me pogosto vpraša: »Zakaj si tako tiha, ko pride tvoja mama na obisk?« Ne znam mu odgovoriti. Kako naj mu razložim občutek izdaje? Kako naj mu povem, da me boli vsakič, ko vidim Roka parkirati pred našo hišo z avtom, ki bi moral biti tudi moj?

Mama pravi: »Nina, saj imaš vse! Zakaj si še vedno užaljena?« Ne razume, da ne gre za avto ali denar. Gre za občutek pravičnosti. Gre za to, da sem bila spet potisnjena na stranski tir.

Rok mi piše sporočila: »A boš prišla na rojstni dan od malega Jureta? Saj veš, da te ima rad.« Odgovorim mu: »Pridem.« A v sebi čutim praznino.

Včasih ponoči sedim ob Evi in jo gledam, kako spi. Sprašujem se: ali bom tudi jaz nekoč naredila isto napako? Ali bom tudi jaz kdaj prizadela svojega otroka zaradi drugega?

Pred nekaj tedni smo imeli družinsko kosilo pri mami. Vsi smo sedeli za isto mizo – mama, Rok s svojo punco Petro in njunim sinom Juretom, jaz z Miho in Evo. Mama je prinesla torto in rekla: »Naj bo mir med nami.«

Rok se je obrnil k meni: »Nina, oprosti za vse tiste besede takrat. Nisem vedel, kako ti je bilo težko.«

Za trenutek sem začutila olajšanje. A potem me je preplavil val žalosti – zakaj se moramo opravičevati šele takrat, ko so rane že globoke?

Miha me je prijel za roko pod mizo: »Povej jim.«

Globoko sem vdihnila: »Mama, Rok… Vem, da ste mi vedno zaupali in pričakovali od mene več kot od drugih. Ampak tudi jaz sem kdaj potrebovala pomoč. In boli me, da tega niste videli.«

Mama je utihnila. Rok je sklonil glavo.

Po kosilu sva z Miho hodila po travniku za hišo. »Si zdaj kaj lažje?« me je vprašal.

»Ne vem… Mogoče malo. Ampak brazgotine ostanejo.«

Včasih se sprašujem – zakaj v slovenskih družinah tako težko govorimo o denarju in pravičnosti? Zakaj so pričakovanja do starejših otrok vedno večja? In zakaj nas prav tisti, ki jih imamo najraje, najbolj prizadenejo?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi požrli ponos ali bi zahtevali pravičnost?