Obljuba, ki je razbila moje srce – kako je mamina odločitev uničila naš dom

»Ne moreš biti resna, mama!« sem skoraj zakričala, ko sem stala sredi naše dnevne sobe, kjer so še vedno viseli otroški risbani na steni. »Obljubila si mi! Rekla si, da bo hiša moja, da bo to najin dom z Matjažem!«

Mama je stala pred menoj, roke prekrižane na prsih, pogled pa ji je uhajal skozi okno na vrt, kjer je oče ravno sekal drva. »Tanja, stvari niso tako preproste. Veš, kako težko je danes. Potrebujem denar. In ti si zdaj poročena, imaš svojega moža. Čas je, da greš naprej.«

V meni je vrelo. Vse tiste noči, ko sva z Matjažem sanjala o otrocih, ki bodo tekali po tem vrtu, o večerih ob kaminu, o skupnih kosilih z družino… Vse to se je v trenutku sesulo. Mama je bila vedno steber naše družine. Nikoli si nisem mislila, da bo prav ona tista, ki mi bo vzela tla pod nogami.

»Ampak obljubila si mi!« sem ponovila tišje, skoraj šepetaje. Spomnim se tistega večera po maturi, ko sva sedeli na terasi in mi je rekla: »Tanja, ta hiša bo tvoja. Vedno boš imela kam priti.« Takrat sem ji verjela bolj kot komurkoli na svetu.

Matjaž je vstopil v sobo, obraz mu je bil bled. »Tanja, pogovoril sem se z agentom za nepremičnine. Mama res prodaja hišo. Že ima kupca.«

Zlomilo me je. Usedla sem se na kavč in zajokala kot otrok. Mama me je le nemo opazovala. Oče je vstopil in pogledal stran. Nihče ni rekel ničesar.

Tiste noči nisem spala. Matjaž me je držal za roko in šepetal: »Bomo že nekako. Najdemo si stanovanje v Ljubljani ali Domžalah. Ni konec sveta.«

A zame je bil to konec sveta. Ta hiša ni bila le zidovi in streha – bila je vse moje otroštvo, vse moje varnosti in spomini na babico, ki je tukaj pekla potico za praznike.

Naslednji dnevi so bili kot megla. Mama se ni več pogovarjala z mano o ničemer razen o papirjih in selitvi. Oče se je umikal v delavnico. Brat Rok mi je pisal le kratka sporočila: »Ne sekiraj se preveč. Saj bo.« Ampak ni bilo.

Ko sva se z Matjažem selila v majhno najemniško stanovanje v Šiški, sem čutila, kot da puščam za sabo del sebe. Prvi večer v novem stanovanju sem sedela na tleh med škatlami in gledala skozi okno na sivo blokovsko dvorišče. Matjaž me je objel: »Saj bova ustvarila nove spomine.«

A jaz nisem mogla odpustiti mami. Vsakič, ko sem jo poklicala ali srečala na tržnici, sva govorili le o vremenu ali ceni krompirja. Nikoli več ni omenila hiše ali obljube.

Nekega dne me je poklicala teta Marija iz Celja: »Tanja, kaj se dogaja pri vas? Tvoja mama pravi, da si ji grozila s sodiščem?« Bila sem šokirana. Nikoli nisem niti pomislila na to! A mama je očitno raje širila laži kot priznala svojo napako.

Začela sem dvomiti vase – ali sem res preveč pričakovala? Ali sem bila nehvaležna hči? A potem sem našla staro pismo babice: »Draga Tanja, vedno si dobrodošla v našem domu.« Solze so mi polzele po licih.

Medtem so se odnosi v družini še bolj skrhali. Brat Rok se je postavil na mamino stran: »Saj veš, da ima mama težave z denarjem. Ne moreš ji zameriti.« Oče pa je molčal in pil še več kot prej.

Prišel je božič in prvič v življenju nisem šla domov. Matjaž in jaz sva ostala sama v najinem majhnem stanovanju. Pekla sva piškote in poslušala stare slovenske pesmi po radiu. A v meni je bila praznina.

Po novem letu sem mamo srečala v trgovini. Bila je starejša, utrujena in sama. Pogledala me je in rekla: »Tanja… oprosti.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Vse zamere so vrele v meni, a hkrati sem videla njeno bolečino.

»Zakaj si to naredila? Zakaj si mi vzela dom?«

»Nisem imela izbire…« je zašepetala in odšla.

Še danes ne vem, ali ji lahko odpustim. Hiše ni več – prodana je neki družini iz Kranja. Včasih grem mimo in gledam otroke na vrtu ter se sprašujem, ali bodo tam srečnejši kot sem bila jaz.

Mogoče sem preveč sanjala. Mogoče bi morala biti bolj realna – a ali ni prav upanje tisto, kar nas drži pokonci?

Včasih ponoči razmišljam: ali bi morala mami odpustiti? Ali pa so nekatere rane pregloboke? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?