Ob petih zjutraj sem v bloku v Šiški držala psa na mokri brisači, ko je po stopnicah odmevalo trkanje policije

Ob petih zjutraj je LPP-jev avtobus še spal, na hodniku našega bloka v Šiški pa sem klečala na hladnih ploščicah in držala Lino, ko si je z vso silo lizala razrezano tačko. Kri je kapljala v temne pike, v zraku je smrdelo po razlitem razkužilu in stari vlagi iz kleti. Nekdo je na vratih ropotal, kot da gori, in skozi kukalo sem videla uniformo. Lina je sopla na kratko, sunkovito, in jaz sem vedela, da če odprem, bo šlo nekaj čez rob, česar ne bom več mogla popraviti.

Tisti mesec je bil naš zakon že napet kot pretesen pas. Matej in jaz sva živela v starem hišnem delu mojih staršev v okolici Domžal. To je bila hiša, v kateri sem odraščala. Omare so še vedno dišale po naftalinu in po mamičinem milu. Ko je deževalo, je v kotu spalnice kapljalo, in vedno sem imela občutek, da hiša diha z mano. Potrebovala je novo streho, izolacijo, okna. Stroški so bili takšni, da sem ob vsaki položnici čutila, kako mi v želodcu zategne.

Matejeva mama, Tanja, pa je zahtevala, da najprej modernizirava njeno hišo v Medvodah. Njena kuhinja je bila “zastarela”, kopalnica “premajhna”. Govorila je, kot da gre za nujo, ne za željo. Matej je bil med nama kot most, ki mu vsak dan iztrgaš desko. Meni je govoril, naj razumem, da je ona sama. Njej je govoril, da jaz pretiravam s “svojimi travmami iz otroštva”. In v resnici sem pretiravala. Ne z besedami, ampak s tišino. Po ločitvi pred dvema letoma sem bila sama, in v tišini se mi je nabirala praznina. Zdaj sem imela novega moža, pa sem bila še vedno osamljena, kot da se ne znam več priklopiti na človeka.

Lina je prišla čisto nepričakovano. Nekega novembrskega popoldneva sem šla v Mercator po kruh in mleko. Deževalo je tisto drobno ljubljansko pršenje, ki zleze v ovratnik in te naredi slabe volje. Pred trgovino je sedela ženska s kartonsko škatlo. V njej je bil majhen pes, mešanček, z žimasto dlako, barve mokrega peska. Ni bil lep na tisti instagram način. Imel je prevelika ušesa in oči, ki so bile preveč resne.

Ženska je rekla, da ga je našla pri kontejnerjih, da ga ne more obdržati, da ga bo peljala v zavetišče Gmajnice, če ga nihče ne vzame. Jaz sem se zasmejala, ker sem bila utrujena od tega, da vedno nekdo od mene nekaj hoče. Rekla sem, da ne morem, da živimo v hiši, ki razpada, da imava dovolj problemov. Potem mi je Lina položila tačko na roko. Bila je topla in vlažna, in njeni kremplji so me rahlo opraskali. Na dlani mi je ostal vonj po mokrem psu in po blatu. Tisti vonj me je zadel bolj kot besede.

Prva nepreklicna odločitev je bila banalna: podpisala sem papirje, da jo vzamem. Šla sem z njo na avtobus, ker avta tisti dan nisem imela. Matej je bil v službi v Kranju, jaz pa sem v torbi stiskala pasjo odejo in računala, kako bom plačala veterinarja. Ko sva prišli domov, je Matej stal na pragu in ni rekel nič. Samo pogledal je psa, potem mene, in z glavo pokazal proti kuhinji. “Tanja bo znorela,” je rekel tiho.

Odgovornost je prišla takoj, brez romantike. Lina je ponoči jokala. V hiši je pihalo skozi stare okvirje. V spalnici je dišalo po vlagi in po dimu iz sosedove peči na drva. Jaz sem vstajala, tipala po mrzlih ploščicah, jo dvigovala v naročje. Bila je lažja, kot sem pričakovala. Pod prsti sem čutila njene kosti in tresenje. Ko sem jo držala ob prsih, sem slišala njeno dihanje, hitro in plitvo, in tisto drobno bitje srca, ki je udarjalo, kot da se bori za prostor.

Matej je bil sprva jezen. Ne na psa, ampak na mene, ker sem se odločila brez njega. Jaz sem bila jezna, ker sem prvič po dolgem času nekaj naredila zase. In potem je prišla Tanja. Prišla je brez najave, kot vedno. Lina je lajala, ne agresivno, ampak opozorilno. Tanja je rekla, da bo pes uničil tla, da bo smrdelo, da je to nehigienično. Jaz sem ji rekla, naj si sezije čevlje, ker je po hodniku nanosila blato. To je bil prvič, da sem ji to rekla. Matej je stal zraven in se delal, da bere sporočila.

Lina je začela spreminjati najin ritem. Zjutraj sem jo morala peljati ven, tudi ko je padal sneg in je veter rezal skozi bundo. Na travi je bila slana, ki je škripala pod čevlji. Vonj po dimu iz kurilnic se je mešal z vonjem po mokri zemlji. Na teh sprehodih sem začela spet čutiti svoje telo. Ne samo misli. Lina je vlekla povodec, jaz sem jo ustavljala z roko na njenem hrbtu. Dlaka je bila hrapava, kot star pulover. Včasih sem ji pritisnila čelo ob vrat, samo za sekundo, in začutila toploto.

Socialni učinek je prišel skozi soseda. Bojan iz sosednje hiše je imel starega psa in vedno je bil zunaj, ko sem šla mimo. Najprej sva si samo kimala. Potem mi je enkrat rekel: “Če boš kdaj rabila prevoz do veterinarja, imam kombi.” Jaz sem se hotela delati, da ne potrebujem nikogar. Ampak ko je Lina dobila drisko in je bruhala po kuhinji, sem ob dveh ponoči stala pred telefonom in se tresla. Matej je bil na nočni. Poklicala sem Bojana. Prišel je v trenirki, dišal je po kavi in cigaretah. V kombiju je bilo toplo, in Lina je ležala na mojem naročju, njeno dihanje je bilo težko. Veterinarska ambulanta v Domžalah je bila draga. Račun sem plačala na obroke. To je bila prva od dveh finančnih klofut, ki sem jih morala pogoltniti.

Medtem je Tanja pritiskala. Pošiljala je sezname: nova fasada, nova kuhinja, toplotna črpalka. Matej je začel govoriti, da bi bilo pametno, da najprej uredimo njeno hišo, ker bo enkrat tako ali tako najina. Jaz sem čutila, kako se mi v prsih nabira stara osamljenost. Kot da sem spet sama proti svetu. Lina je takrat sedela ob meni in mi z nosom rinila v dlan. Vonj njenega daha je bil po briketih in po nečem kislem. Bila je realna. Ne ideja.

Druga nepreklicna odločitev je prišla zaradi nje. Tanja je zahtevala, da Lina ne sme v hišo, ko ona pride. Rekla je, da ima alergijo, čeprav sem jo videla božati mačko pri sosedi. Matej je rekel, naj pač zaprem psa v garažo, “saj bo samo dve uri”. Jaz sem šla v garažo. Tam je smrdelo po bencinu in plesni. Lina je stopila notri, pogledala me, in se usedla, kot da razume kazen. Takrat sem začutila nekaj grdega v sebi. Ne plemenitosti. Bes. Rekla sem Mateju, da če bo Lina zaprta, bom jaz šla z njo. In sem šla. Vzela sem torbo, povodec, in odšla v Ljubljano k prijateljici Nini v blok, čeprav me je bilo sram prositi.

Nina je imela majhno stanovanje in stroga pravila upravnika glede živali. Rekla je, da lahko ostanem tri dni. Tri dni so se spremenili v dva tedna. Vsak dan sem hodila z Lino po Tivoliju. Zrak je bil mrzel, v nosu me je pekel vonj po mokrem listju in po pasjih iztrebkih, ki jih ljudje niso pobrali. V meni je bilo veliko dvoma. Ali sem res zapustila hišo zaradi psa? Ne. Zapustila sem jo, ker sem se prvič postavila. Pes je bil samo razlog, ki ga nisem mogla izgovoriti drugače.

Matej me je klical. Najprej jezno, potem utrujeno. Rekel je, da Tanja govori, da sem ga izsiljevala. Jaz sem mu rekla, da sem se počutila kot gost v svoji lastni družini. Tisti pogovor bi se končal kot vsi prej, če Lina ne bi takrat začela renčati proti vratom. Nekdo je zvonil. Bila je policija. Nina je imela soseda, ki je prijavil “krike psa”. V resnici je Lina samo lajala, ko je nekdo hodil po hodniku.

In tu se vrnem na tisti hodnik ob petih zjutraj. Policist je bil korekten, a hladn. Rekel je, da so dobili prijavo, da je pes zanemarjen, da je kri na stopnicah. Jaz sem mu pokazala brisačo in razrezano tačko. Lina si jo je poškodovala, ker je v temi stopila na razbito steklo pri smetnjakih. Rekel je, da moram imeti dokaz o cepljenju in čipu. Jaz sem imela papirje doma, v hiši pri Domžalah. V tistem trenutku sem se počutila, kot da mi nekdo stiska grlo. Vse moje odločitve so se zdele neodgovorne. Lina je drhtela, njen trebuh se je dvigal in spuščal ob mojih kolenih. Če bi mi jo vzeli, bi izgubila še tisto malo, kar me je držalo pokonci.

Poklicala sem Mateja. Ne zato, da me reši pred policijo, ampak zato, ker sem prvič priznala, da sama ne zmorem. Rekla sem mu, naj pride z dokumenti. Rekla sem mu tudi, da ne bom več živela med dvema hišama kot predmet. Če želi, naj pride kot moj mož, ne kot sin svoje mame. To je bila tretja nepreklicna odločitev: postavila sem pogoj, ki ga nisem mogla vzeti nazaj.

Matej je prišel v trenirki, z zmečkanimi papirji in z obrazom, ki je bil videti starejši. Ko je videl Lino, je prvič kleknil k njej in jo nežno prijel za glavo. Njegova roka je ostala na njenem vratu, kot da preverja, ali je res tu. Lina mu je polizala prste. V tistem dotiku je bilo nekaj, česar nisem mogla narediti z besedami. Policist je pogledal dokumente, pokimal in rekel, naj uredimo veterinarja in pazimo na sosedski mir. Ko je odšel, je na hodniku ostal vonj po mokri uniformi in po razkužilu.

Naslednji teden sva šla z Lino na veterinarsko kliniko v Ljubljani, ker se je rana vnela. Stroški so bili spet previsoki. Plačala sva s kartico in potem doma računala, kaj bova prestavila: ogrevanje, obrok za kredit, nekaj položnic. Matej je prvič rekel, da ne moremo vsega. Ne moje hiše, ne njegove mame, ne psa, ne najinega miru.

Tanja je prišla še enkrat. Tokrat sva jo povabila na kavo v Domžale, v staro kuhinjo, kjer je še vedno dišalo po vlagi in po praženih drobtinah, ki sem jih po nesreči zažgala. Lina je ležala pod mizo, njen hrbet se je dvigal v počasnem ritmu. Tanja je gledala psa, kot da je madež. Jaz sem čutila, kako mi roke postajajo potne. Matej je rekel: “Mama, najprej bova sanirala to hišo. Če želiš, ti pomagava po svojih močeh, ampak ne na račun najinega življenja.” Tanja je obmolknila. Nisem zmagala. Samo prvič nisem izgubila sebe.

Ne bom lagala, včasih sem Lino sovražila. Ko je ponoči praskala po vratih. Ko sem zaradi nje zamudila v službo v administraciji, ker sem čakala na avtobus in je ona zavračala stopiti v dež. Ko sem se kregala z upravnikom bloka pri Nini, ker je grozil s kaznijo. Včasih sem si želela, da bi bila spet sama, brez obveznosti. Potem pa bi se zvečer usedla na tla, naslonila hrbet na radiator, in Lina bi prišla, se stisnila ob moje stegno. Njena toplota bi se razlila skozi kavbojke, njen dih bi me božal po zapestju. In osamljenost po ločitvi bi bila za nekaj minut manj glasna.

Danes živiva še vedno v moji stari hiši, ki jo počasi popravljava. Ne naenkrat, ampak po delih. Streha še čaka. Tanja ni postala prijazna. Je pa manj glasna, ker Matej ne teče več ob vsakem njenem klicu. Lina šepa, ko je vreme vlažno, in včasih jo božam po tački, kjer je brazgotina. Takrat se spomnim, kako hitro se lahko življenje zaplete zaradi majhne rane.

Včasih se vprašam, kaj je prav: biti lojalen družini, ki te je oblikovala, ali bitju, ki te je prisililo, da postaneš odrasel človek. Kaj bi izbrali vi, če bi morali izbrati odgovornost, ki boli, namesto miru, ki je lažen?