„Nočem več tukaj živeti!” – Kako je tašča razdrla našo družinsko srečo

»Ne morem več!« sem zakričala, ko sem zaloputnila vrata spalnice. Moj mož, Matej, je nemočno stal na hodniku, v rokah je držal skodelico kave, ki jo je pripravil zame. Njegov pogled je bil poln žalosti in utrujenosti. V tistem trenutku sem vedela, da sva oba na robu.

Vse se je začelo pred dvema letoma, ko je Matejeva mama, gospa Marija, predlagala, da bi se preselili v njeno hišo v Šentvidu. »Tako boste lahko prihranili za svoje stanovanje,« je rekla z nasmehom, ki je bil bolj pokroviteljski kot prijazen. »In jaz bom imela družbo.«

Jaz sem bila proti. Imela sva majhno najemniško stanovanje v centru Ljubljane, kjer sva bila svobodna. Tam sem lahko brala knjige pozno v noč, Matej je lahko igral kitaro brez skrbi, da bo koga motil. Toda pritisk je bil prevelik – najemnine so rasle, otroka sva načrtovala in Matej ni želel razočarati svoje mame.

»Saj bo samo začasno,« me je prepričeval. »Ko bova dovolj privarčevala, greva naprej.«

Preselili smo se v Marijino hišo. Prvi teden sem še verjela, da bo šlo. Marija je kuhala kosila in vsak večer prinesla domače piškote. Toda hitro sem začutila njen nadzor. »Zakaj pa tako obešaš perilo?« me je vprašala že drugi dan. »Pri nas to delamo drugače.«

Vsak moj korak je komentirala. Če sem kupila drugo znamko mleka: »Pri nas vedno pijemo Alpsko.« Če sem hotela z Matejem na sprehod: »A boste kar mene pustili samo doma?«

Matej je bil vedno tiho. Ko sem mu potožila: »Zakaj nič ne rečeš?«, je samo skomignil z rameni. »Saj veš, kakšna je mama.«

Začela sem se zapirati vase. Počutila sem se kot gostja v lastnem domu. Ko sem zanosila, sem upala, da bo otrok prinesel spremembo. A Marija je postala še bolj vsiljiva. »Ne jej tega, škoduje otroku!«, »Tako ne držiš otroka!«, »Dojenje ni zate, preveč si živčna.«

Nekega večera sem slišala pogovor med Matejem in Marijo v kuhinji. »Ne vem, če bo zdržala tukaj,« je rekla ona. »Preveč je občutljiva.«

Matej ni rekel ničesar v mojo obrambo.

Začela sem sanjati o pobegu. Vsak dan sem gledala oglase za stanovanja, čeprav nisva imela dovolj denarja niti za polog. Moji starši so živeli daleč na Dolenjskem in niso mogli pomagati.

Najhujše pa je bilo to, da sem začela sovražiti Mateja. Vsakič ko me ni zaščitil pred svojo mamo, sem ga imela manj rada. Najin sin Luka je rasel in postal vez med nama in Marijo – ona ga je razvajala, jaz pa sem bila vedno tista stroga.

Nekega popoldneva sem prišla iz službe in našla Marijo, kako Luki daje sladkarije tik pred večerjo. »Rekla sem ti že stokrat, da mu ne daješ sladkarij pred jedjo!« sem povzdignila glas.

Marija me je pogledala s tistim svojim ledenim pogledom: »Pri meni bo tako, kot jaz rečem.«

Matej je vstopil ravno takrat in videl moj bes. »A ne moreš biti malo bolj prijazna do moje mame? Saj ti samo pomaga!«

Takrat sem prvič pomislila na ločitev.

Začela sva se prepirati vsak dan. Luka je jokal v svoji sobi, jaz pa sem ponoči tiho jokala v kopalnici. Moje prijateljice so mi govorile: »Povej mu, naj izbere med tabo in mamo.« A nisem imela moči.

Nekega dne me je Marija pričakala v kuhinji s skodelico kave. »Veš, Ana, jaz mislim, da si ti kriva za vse te prepire. Preden si prišla ti, smo bili srečna družina.«

Zamrznila sem. V tistem trenutku sem vedela: če ostanem tukaj še en dan več, bom izgubila samo sebe.

Tisto noč sem spakirala nekaj oblek in Luko odpeljala k svojim staršem na Dolenjsko. Mateju sem pustila listek: »Ne morem več živeti v tvoji maminini hiši. Če me imaš rad, pridi za nama.«

Tri dni ni bilo odgovora. Četrti dan me je poklical: »Ana, ne vem, če lahko pustim mamo samo.«

Takrat sem razumela: nikoli ne bom na prvem mestu.

Zdaj sedim v otroški sobi pri svojih starših in gledam Luko, kako spi. V srcu čutim praznino in žalost – a tudi olajšanje.

Se sploh splača boriti za družino, če te nihče ne sliši? Ali pa je bolje oditi in si rešiti dušo?