Noč, ko mi je Luna odprla vrata: Kako me je pes potisnil nazaj k lastni hčeri

Ko sem tisto noč slišala tuleč zvok iz atrija bloka v Šiški, sem še s polnimi rokami vrečk iz Lidla stekla dol. Luna, naša nova, nespretna mlada mešanka, je cvilila in praskala po vratih, v temi sem začutila njen hiter, plitek dih in šibko toploto, ki je sijala skozi njen kožuh. Nekje pod njenimi tačkami je bilo malo krvi od razpraskanih blazinic. Še vedno ne vem, ali sem tisti trenutek bolj zmrzovala od decembrskega vetra ali od lastne negotovosti, ali sem sposobna skrbeti za še eno živo bitje, ko sem komaj še dihala v lastni koži od krivde in osamljenosti.

Tega psa sem posvojila iz zavetišča v Horjulu, skoraj na silo, ker me je hči Nina prepričala, da potrebujem nekoga, ki me bo prisilil ven iz stanovanja, kjer sem po razvezi s Petrom le še vegetirala. Ves blok je dišal po vlagi in ohlajenem radiatorju, zrak je bil težak, kot da se nikoli ne bo več ogrel. Prvič po dolgem času sem začela vstajati bolj zgodaj, saj je Luna kar naprej praskala po vratih in ni prenašala samote, jaz pa sem med lagodnim dihanjem skozi njene smrčke v temi občutila nekaj, česar si nisem več priznala – da si še želim biti potrebna.

Ko je Nina tistega popoldneva prišla na obisk, sem ji v kuhinji, kjer se je čutil vonj po kavnih usedlinah in Lunin suhi hrani, hotela povedati, da si ne morem več privoščiti njenega študija in veterinarskega pregleda za psa. Položnice so že tri mesece samevale na mizi, elektrika je grozila z izklopom. Nina je samo zamižala in stisnila Luno k sebi, njene roke so se sunkovito tresle, Luna pa je tiho sopla, z nosom v njenem puloverju. Ko sem videla, kako jo pes pomirja, sem prvič začutila, da ne rabim vedno vse rešiti sama.

A domače razpoke niso ozdravile čez noč. Moja nekdanja tašča, gospa Marjeta, mi je še vedno pošiljala sporočila, v katerih je očitala, da sem hčerko oddaljila od prave družine. Luna je med tem ob večerih lezla k meni na kavč, njeno mehko telo je dišalo po zemlji in blatu, ko sem jo objela, sem začutila njen srčni utrip — hiter in nežen, kot bi ves čas nekaj čakala. Počasi sem začela hoditi ven tudi midve z Nino, čeprav je bila med nama še vedno tišina, težja od oblačnega januarja, ki je dušil okna bloka.

Prvo nepovratno odločitev sem sprejela, ko sem zaradi Lune zavrnila povabilo Marjete, da bi se z Nino za vikend preselili k njej v Grosuplje. Marjeta je trdila, da pes ne sodi v hišo. Po telefonu sem jezna kričala, da ne bom pustila, da kdo izbira, kdo ali kaj je družina. Luna je ob tem sklonila glavo v moje naročje in me z lizanjem dlani pomirila, čeprav sem v sebi čutila dvom in strah pred osamljenostjo.

Druga odločitev je prišla po tem, ko se je Luna ponoči začela dušiti in sem morala sredi noči drveti z njo k dežurnemu veterinarju na Viču. V ambulanti je močno dišalo po razkužilu in mokri dlaki, veterinar mi je brez ovinkarjenja povedal ceno posega, in ko sem v rokah premetavala kartico, sem vedela, da bom morala odpovedati svojo kavcijo za nov pralni stroj. A ko sem Luno stisnila k sebi, njeno telo je bilo vznemirjeno, dihanje prekinjeno in nemirno, sem brez pomisleka plačala. V tistem trenutku sem se odločila, da je skrb zanjo bolj pomembna od stvari, ki jih lahko zamenjam.

Tretja odločitev, ki je za vedno spremenila moj odnos do hčerke, se je zgodila tistega februarskega večera, ko je Nina besno zaloputnila vrata, ker sem ji prepovedala izlet s prijatelji zaradi slabih ocen. Luna je tedaj skočila med naju, njen rep je udarjal ob stol, soba pa je smrdela po mokrem snegu in stari odeji. Namesto da bi kričala nazaj, sem sedla na tla poleg psa. Nina je sčasoma prišla in tudi ona legla zraven. V Lunin toplini in sproščenem dihanju smo našle prostor za pogovor, prvič po dveh letih. Brez nje ne bi mogla spustiti ponosa in prositi za odpuščanje.

Luna je vplivala tudi na moj odnos s sosedo Tjašo, ki je sprva godrnjala zaradi pasjega laježa, a sva se čez nekaj mesecev začeli skupaj sprehajati in izmenjevati zgodbe o najinih propadlih zakonih. Ko sem na enem od sprehodov povedala, da nimam denarja za nov povodec, mi je Tjaša prinesla starega svojega psa. Prvič po letu dni sem čutila, da spet nekam pripadam, četudi le na preprosto, vsakdanje raven.

Vendar nismo zmagali nad vsem. Luna je zbolela za hudo obliko vnetja, in ko sem opazovala njeno naporno dihanje, kako se ji prsni koš komaj še giblje, sem morala sprejeti, da je ne morem rešiti od vsega slabega na svetu. Tisti večer so ulice bloka dišale po dimu iz kurilnic, ko sem jo nazadnje peljala ven, je bil zrak svež in hladen kot zadnje slovo. Na koncu sem jo držala v naročju, njena dlaka je bila mlačna, srce pa je počasi utihnilo.

Danes so spomini na Luno povsod – v praskah na vratih, v starih povodcih, in najbolj v tem, da sem zaradi nje spet odprla vrata hčerki ter drugim ljudem. Pogosto se vprašam: ali sem prav ravnala, ko sem zaradi psa zavrnila svojo družino in njihove zahteve? Kako bi vi izbrali med zvestobo sebi in tistim, ki vas potrebujejo?