Nisem vaša služkinja: Zgodba o Ani iz Domžal

»A lahko prosim vsaj danes pospraviš za sabo, Marko?« sem skoraj zašepetala, ko sem že tretjič ta teden pobirala njegove nogavice iz dnevne sobe. Nič, spet tišina. V kuhinji je mama Breda glasno mešala juho in se delala, da ne sliši. Vedno ista zgodba – jaz, nevidna gospodinja, ki skrbi za vse, razen zase.

Včasih se vprašam, kdaj sem postala senca v lastnem domu. Ko sem se pred devetimi leti poročila z Markom, sem verjela v ljubezen, partnerstvo, skupne sanje. Toda kmalu po poroki sva se preselila k njegovim staršem v Domžale. »Saj bo samo začasno,« je rekel Marko. »Dokler ne zgradimo svojega stanovanja.« Zdaj pa je minilo že skoraj desetletje in še vedno živimo v tej hiši, kjer se vsak moj korak meri in presoja.

Breda je bila vedno prijazna – navzven. V resnici pa je imela o vsem svoje mnenje. »Ana, veš, pri nas vedno najprej postrežemo moške,« mi je rekla že prvi teden. Takrat sem se nasmehnila in si mislila, da bo že bolje. Pa ni bilo.

Vsako jutro sem vstajala prva. Pripravila zajtrk za vse, potem pa hitela v službo v Ljubljano. Delam kot računovodkinja v majhnem podjetju, kjer me vsaj spoštujejo. Ko sem popoldne prišla domov, me je čakala gora perila in večerja za štiri ljudi. Marko je sedel pred televizijo ali šel na pivo s prijatelji. »Saj imaš rada red,« je rekel, ko sem ga prosila za pomoč.

Najhuje je bilo ob nedeljah. Takrat so prišli še njegova sestra Petra s svojim možem in otroki. Breda je pričakovala, da bom jaz pripravila kosilo za vse. »Ana, ti si zdaj gospodinja te hiše,« mi je rekla z nasmeškom, ki ni dopuščal ugovora. Včasih sem si želela samo sesti za mizo kot gostja, a to ni bilo dovoljeno.

Moja mama me je večkrat poklicala in vprašala: »Si srečna?« Nikoli nisem znala odgovoriti. Vse bolj sem čutila praznino. Moje slike so ostale v škatli pod posteljo – nekoč sem sanjala, da bom slikarka. Zdaj pa so moje edine barve madeži od omake na prtu.

Nekega večera sem zbrala pogum in Marku rekla: »Pogovoriti se morava. Ne morem več tako naprej.«

»Kaj pa ti manjka? Saj imaš vse! Streho nad glavo, službo, družino…«

»Ampak nimam sebe!« sem skoraj zakričala. Breda je vstopila ravno takrat in naju pogledala s privzdignjeno obrvjo.

»Kaj se pa dogaja?«

»Nič, mama, Ana ima spet svoje muhe.«

Takrat sem prvič začutila bes – ne do njih, ampak do sebe, ker sem dovolila, da me spremenijo v nekoga, ki ga ne prepoznam več.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede moje stare mame: »Če ne boš pazila nase, te bodo drugi povozili.« Naslednji dan sem šla po službi na dolg sprehod ob Kamniški Bistrici. Tam sem prvič po dolgem času jokala – ne zaradi njih, ampak zaradi sebe.

V službi so opazili, da nekaj ni v redu. Moj sodelavec Jure mi je rekel: »Ana, zakaj si vedno tako utrujena? Saj nisi edina ženska na svetu.«

»Ampak jaz sem edina Ana, ki jo imam,« sem mu odgovorila in ga presenetila z lastnimi besedami.

Začela sem pisati dnevnik. Vsak večer sem zapisala eno stvar, ki bi jo rada spremenila. Najprej majhne stvari – da grem sama na kavo v center Domžal, da si kupim novo knjigo brez slabe vesti. Potem večje – da povem Bredi ne, ko me prosi za pomoč pri vrtu ravno takrat, ko imam svoj prosti čas.

Marko ni razumel mojih sprememb. »Zakaj si nenadoma tako sebična?« me je vprašal.

»Ker nočem biti več služkinja!« sem mu odgovorila in prvič začutila olajšanje.

Petra mi je enkrat po kosilu rekla: »Veš, Ana, jaz nikoli ne bi mogla tako živeti kot ti.«

»Tudi jaz ne bi smela,« sem ji odvrnila in ji pogledala naravnost v oči.

Nekega dne sem zbrala pogum in šla na razstavo v Ljubljano – sama. Tam sem srečala staro prijateljico Nino iz srednje šole.

»Ana! Kje si bila vse te leta? Vedno si imela toliko idej!«

»Izgubila sem jih nekje med perilo in juho.«

Nina me je povabila v svojo slikarsko skupino. Prvič po letih sem prijela čopič v roke in začutila tisti stari nemir – tisto iskrico ustvarjalnosti.

Ko sem prišla domov s prvim platnom pod roko, me je Breda vprašala: »Kaj boš pa s tem? Saj nimaš časa za take neumnosti.«

»Imam čas – zase!« sem ji mirno odgovorila.

Marko je bil tiho več dni. Potem pa je rekel: »Če misliš tako živeti, potem ne vem, če lahko ostaneva skupaj.«

»Mogoče pa res ne moreva več skupaj živeti na ta način.«

Tiste noči sem prvič spala mirno. Naslednje jutro sem spakirala nekaj stvari in odšla k mami v Škofjo Loko. Ni bilo lahko – srce me je bolelo zaradi vseh let in vloženega truda. A prvič po dolgem času sem se počutila živo.

Zdaj vsak dan slikam in iščem novo stanovanje. Marko mi piše sporočila – naj se vrnem, da bo drugače. A vem, da če se vrnem kot stara Ana, bom spet izgubila sebe.

Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: Je pravica do lastnega življenja sebičnost ali pogum? Koliko žensk okoli mene živi življenje drugih in kdaj bomo začele živeti zase?