Nisem vaša služkinja: Zgodba Marte iz Škofje Loke
»Marta, kje so moje nogavice? Spet jih nisi zložila!« Alešev glas je odmeval po hodniku, medtem ko sem v kuhinji poskušala v miru popiti kavo. Roke so mi rahlo drhtele, ko sem odložila skodelico. Vedno ista zgodba, vsak dan znova. »V predalu, kjer jih vedno pustiš,« sem odgovorila, a sem vedela, da bo sledil še kakšen očitek.
V dnevni sobi je sedela tašča, gospa Olga, s svojim večnim pletenjem in pogledom, ki je meril vsak moj gib. »Marta, kruh je preveč zapečen. Veš, kako ima Aleš rad mehko skorjo,« je rekla, ne da bi dvignila pogled s pletilk. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila.
Pred desetimi leti, ko sem se iz Idrije preselila v Škofjo Loko zaradi ljubezni, sem verjela, da bom tukaj našla svoj dom, svojo družino. Aleš je bil takrat drugačen – nežen, pozoren, poln obljub o skupnem življenju. A s poroko so prišle tudi njegove navade, njegova družina in pričakovanja, ki so me počasi začela dušiti. Najprej sem se trudila, da bi bila popolna žena: kuhala sem, pospravljala, skrbela za vse. Potem sem postala še gospodinja za njegovo mamo, očeta in celo sestro, ki je vsak vikend prišla na obisk s svojimi tremi otroki.
»Marta, lahko prosim še malo mleka za kavo?« je vprašala svakinja Petra, medtem ko so otroci razmetavali igrače po dnevni sobi. »Seveda,« sem rekla in že stala pri hladilniku. V meni pa je vrelo. Kdaj sem nazadnje kdo vprašal, kako sem? Kdaj sem nazadnje pila kavo v miru, brez da bi me kdo prekinil?
Spomnim se, kako sem kot deklica sanjala, da bom slikarka. V Idriji sem imela majhen atelje, kjer sem ure in ure preživljala ob platnu. Ko sem spoznala Aleša, sem verjela, da bom lahko ustvarjala tudi tukaj, v Škofji Loki, kjer je toliko navdiha – stari mostovi, ozke ulice, hribi v daljavi. A platna so ostala zapakirana v kleti, čopiči pa so počasi zasušili.
Nekega večera, ko so vsi že spali, sem sedela na balkonu in gledala v temo. V prsih me je tiščalo, kot bi mi nekdo sedel na prsi. »Zakaj sem tukaj? Kaj sem postala?« sem šepetala sama sebi. V tistem trenutku sem zaslišala škripanje vrat. Aleš je stopil ven, v roki je držal kozarec piva. »Kaj spet sanjariš? Pridi spat, jutri bo naporen dan,« je rekel in odšel nazaj.
Naslednje jutro sem se zbudila z odločnostjo, ki je že dolgo nisem čutila. Ko sem pripravljala zajtrk, sem Alešu rekla: »Ta teden grem na tečaj slikanja v kulturni dom. Prijavila sem se.« Pogledal me je, kot da sem mu povedala, da grem na Luno. »Kdo bo pa poskrbel za mamo? In za hišo? Saj veš, da ima Petra v soboto rojstni dan,« je rekel.
»Ne zanima me več,« sem rekla tiho, a odločno. »Tudi jaz imam pravico do svojega časa.« V dnevni sobi je tašča odložila pletilke in me pogledala, kot da sem izdala družino. »Marta, v naši hiši so vedno ženske skrbele za vse. Tako je prav,« je rekla.
»Mogoče je čas, da se to spremeni,« sem odgovorila in prvič v desetih letih nisem čutila krivde.
Tisti teden sem šla na tečaj. Prvič po dolgem času sem začutila, da diham. Med barvami, platni in ljudmi, ki so me sprejeli takšno, kot sem, sem se spomnila, kdo sem bila nekoč. Po koncu tečaja sem se vračala domov z nasmehom, ki ga nisem mogla skriti.
A doma me je čakala tišina. Aleš me je ignoriral, tašča je bila še bolj hladna, Petra pa je vsem razlagala, kako sem postala sebična. Otroci so me gledali, kot da sem naredila nekaj narobe. Vseeno sem vztrajala. Vsak teden sem hodila na tečaj, začela sem slikati tudi doma. Počasi sem si uredila kotiček v kleti, kjer sem lahko ustvarjala.
Nekega dne je Aleš vstopil v klet, ko sem slikala. »Kaj misliš, da boš s tem dosegla? Saj nisi več stara dvajset, Marta. Družina je na prvem mestu,« je rekel.
»Družina sem tudi jaz, Aleš,« sem mu odgovorila. »In če bom še naprej živela samo za vas, bom umrla v sebi.«
Začela sva se prepirati. Prvič sem mu povedala vse, kar sem tiho nosila v sebi: kako me boli, da me nihče ne vidi, da sem postala služkinja v lastni hiši, da sem pozabila nase. Jokala sem, kričala, tresla sem se od jeze in žalosti. Aleš je bil tiho. Prvič ni imel odgovora.
Naslednje dni je bilo napeto. Tašča je začela govoriti, da sem nehvaležna, Petra je prenehala prihajati na obisk. Aleš je bil zadržan, a sem opazila, da je začel sam pospravljati za sabo, včasih je celo skuhal kavo.
Po nekaj tednih sem dobila povabilo, da razstavim svoje slike v lokalni galeriji. Ko sem to povedala doma, je bila tišina. Potem pa je Aleš rekel: »Če ti to toliko pomeni, bom prišel pogledat.« V njegovih očeh sem prvič po dolgem času videla spoštovanje.
Na otvoritvi razstave je bilo veliko ljudi. Med njimi tudi nekaj žensk iz vasi, ki so mi tiho rekle: »Bravo, Marta. Tudi mi bi si želele več časa zase.« Takrat sem razumela, da nisem sama. Da nas je veliko, ki smo pozabile nase, ker smo želele ustreči vsem drugim.
Zdaj, ko sedim v svojem kotičku in slikam, se sprašujem: »Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi v senci svojih družin, pozablja nase in svoje sanje? Kdaj bomo rekle: dovolj je?«