Nisem Ti Podarila Stan, Le Dovolila Sem Ti, Da V Njem Živiš: Zgodba o Družini, Zaupanju in Mejah
»To ni pošteno, mama! Rekla si, da je stanovanje moje!« Ana je stala sredi dnevne sobe, roke prekrižane na prsih, oči pa so ji žarele od jeze. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih. Vse življenje sem si želela le miru in topline v družini, zdaj pa sem stala pred lastno hčerko, ki me je gledala kot sovražnika.
»Nisem ti podarila stanovanja, Ana. Dovolila sem ti, da v njem živiš, dokler ga boš potrebovala. To je velika razlika,« sem skušala ostati mirna, čeprav so mi roke rahlo drhtele. V ozadju sem slišala Roka, mojega sina, ki je tiho zaprl vrata svoje sobe – spet je bežal pred prepiri.
Vse se je začelo pred dvema letoma, ko je Ana končala študij na Filozofski fakulteti in ni mogla najti službe. Ljubljanska najemnina je bila previsoka za njen študentski žep. Stanovanje na Viču sem podedovala po svoji teti in ga vedno imela za nekaj svetega – varnostno mrežo za otroke. Ko sem Ani predlagala, naj se začasno preseli tja, sem verjela, da ji pomagam. Nikoli pa nisem izrekla besede „podarjam“.
A življenje ima svojo pot. Ana je v stanovanju ostala dlje, kot sem pričakovala. Službe ni bilo od nikoder, potem pa je spoznala Mateja. Skupaj sta začela novo poglavje – on je prinesel nekaj pohištva, ona mu je izročila ključ. Stanovanje je postalo njun dom. In potem so se začele govorice: »Marija je Ani podarila stanovanje!«
Vsakič ko sem šla na kavo s sosedo Olgo, me je vprašala: »Kako lepo, da si Ani uredila življenje! Roka pa nič ne omenjaš?«
Rok je bil vedno bolj tih. Po ločitvi z možem sem bila prepričana, da mu moram dati več pozornosti, a vedno se mi je izmikal. Ko sem ga vprašala, če bi tudi on rad živel v stanovanju ali če potrebuje pomoč, je zamahnil z roko: »Pusti me pri miru, mama.«
Toda napetost se je stopnjevala. Nekega večera me je Rok poklical: »Mama, a veš, da Ana govori vsem, da ji pripada stanovanje? Da ga bo prodala in šla z Matejem na morje? Kaj pa jaz?«
V tistem trenutku me je prešinilo – ali sem res naredila napako? Sem Ani dala preveč svobode? Sem Roku dala premalo?
Naslednji dan sem šla do Ane. Stanovanje je bilo polno škatel – Matej se je očitno že pripravljal na selitev k njej za stalno. Ana me je pogledala z nekakšno mešanico ponosa in strahu.
»Mama, midva z Matejem bi rada malo preuredila stanovanje. Razmišljava o novi kuhinji in mogoče bi podrla steno med dnevno in kuhinjo. Saj veš… če je zdaj najino…«
Zamrznila sem. »Ana, stanovanje ni tvoje. Še vedno je moje. Dovolila sem ti le bivanje v njem.«
Ana se je sesedla na kavč. »Ampak vsi pravijo… Tudi Matejeva mama misli… Saj si rekla…«
»Nisem rekla! Nikoli nisem rekla!« sem povzdignila glas bolj kot sem hotela. »To stanovanje bo nekoč vajino – tvoje in Rokovo. Ampak dokler živim, odločam jaz.«
Ana je planila v jok. »Vedno si imela raje Roka! Meni nikoli nič ne zaupaš! Vedno samo pogoji in pravila!«
V tistem trenutku sem se počutila kot na robu prepada. Vse življenje sem delala za to stanovanje – čistila stopnišče za dodatni denar, šivala ponoči za sosede… In zdaj mi lastna hči očita krivico.
Tisti večer nisem mogla spati. Premlevala sem vsako besedo pogovora z Ano in Rokom. Spomnila sem se vseh let odrekanja – kako sem po moževi smrti sama vzgajala otroka, kako sem jima hotela dati vse najboljše… A zdaj sta oba nesrečna.
Naslednji teden me je poklicala Matejeva mama – Silva. »Marija, a res misliš Ani vzeti stanovanje? Saj sta si že vse uredila…«
V meni se je nekaj zlomilo. »Silva, to ni stvar pogovora med nama. To je družinska zadeva.«
Po tem klicu so se začele govorice po bloku: da sem skopa mati, da ne znam deliti premoženja pravično… Soseda Olga mi ni več odzdravljala na stopnišču.
Rok se mi je izogibal še bolj kot prej. Nekega večera pa mi je napisal sporočilo: »Mama, ne sekiraj se zaradi mene. Sam bom poskrbel zase.«
Ana pa mi ni več odgovarjala na klice.
Po mesecu dni tišine sem prejela priporočeno pismo – Ana me prosi za pisno potrdilo o lastništvu stanovanja zaradi kreditne sposobnosti pri banki.
Sedela sem za kuhinjsko mizo in gledala skozi okno na deževno Ljubljano. V glavi mi je odzvanjala ena sama misel: Ali sem res tako slaba mama? Ali bi morala Ani podariti stanovanje? Ali bi morala Roku dati več?
Tistega večera sem napisala pismo obema otrokoma:
»Draga Ana in Rok,
Vem, da sem naredila napake. Vse življenje sem si želela le to, da bi bila srečna in varna. Stanovanje na Viču bo nekoč vajino – pravično razdeljeno med vaju. Do takrat pa vas prosim za razumevanje in spoštovanje mojih odločitev.
Vaša mama.«
Odgovora še danes nimam.
Včasih se vprašam: Ali lahko starš sploh kdaj naredi prav? Kje so meje med ljubeznijo in lastništvom? Bi vi ravnali drugače?