Nikoli nisem slišala opravičila: Zgodba hčerke, ki je bila vedno le dolžnost

»Spet si pozna, Katja. Vedno si bila taka – nikoli ne znaš biti točna.« Mamin glas je rezal skozi tišino dnevne sobe, kjer je ura že odbila šest. V rokah sem držala vrečko z zdravili, ki jih je nujno potrebovala. V meni je vrelo, a sem le tiho odložila vrečko na mizo. »Mama, promet je bil…« sem začela, a me je prekinila z zamahom roke. »Vsi imajo promet, samo ti si vedno posebna.«

V tistem trenutku sem se spomnila vseh tistih večerov iz otroštva, ko sem sedela v svoji sobi in poslušala, kako se mama pritožuje očetu: »Ne vem, kaj naj še naredim s to punco. Nikoli ni dovolj dobra.« Nikoli nisem bila dovolj pridna, dovolj tiha, dovolj uspešna. Vedno je bilo nekaj narobe – ocene, obleka, prijatelji. Ko sem bila stara dvanajst let in sem prvič dobila štirico iz matematike, mi ni rekla nič drugega kot: »Sama si kriva.«

Zdaj, ko je mama ostarela in jo je zadela kap, pričakuje, da bom jaz tista, ki bo vse pustila in ji stala ob strani. Moj brat Rok živi v Avstriji in pride domov le za praznike. »Ti si vendarle hči,« mi je rekel po telefonu, ko sem mu potožila, da ne zmorem več. »Mama te potrebuje.«

A kdo je kdaj vprašal mene, kaj potrebujem jaz? Kdo je kdaj vprašal, ali sem v redu? Ko sem pred leti izgubila službo v tekstilni tovarni v Domžalah in se zlomila pod težo skrbi, mi je mama rekla le: »Sama si si kriva. Če bi bila bolj pridna v šoli, bi zdaj imela boljšo službo.«

Vsakič znova sem upala na drugačen odziv. Ko sem ji povedala za svojo prvo ljubezen – Petra iz sosednje vasi –, me je le hladno pogledala: »On ni za tebe.« Ko sem ji povedala, da sem sprejeta na fakulteto v Ljubljani, je rekla: »In kdo bo plačal stanovanje? Saj veš, da nimamo denarja za tvoje muhe.«

Vse življenje sem čakala na en sam stavek: »Oprosti.« A ga nikoli nisem slišala. Namesto tega so bile vedno le zahteve in očitki. Ko sem se preselila v Ljubljano in začela živeti svoje življenje, sem upala, da bom končno svobodna. Pa nisem bila. Vsak vikend so prihajali klici: »Kdaj prideš domov? Zakaj me zapostavljaš?«

Zdaj sedim ob njeni postelji v majhni hiši na robu Kamnika. Mama je shujšana in bleda. Njene roke so tresoče in oči utrujene. Včasih se mi zdi, da bi rada nekaj povedala, a potem le pogleda stran ali pa reče: »Prinesi mi vodo.«

Nekega večera sem zbrala pogum in jo vprašala: »Mama, zakaj si bila vedno tako stroga z mano? Zakaj mi nikoli nisi rekla, da si ponosna name?« Pogledala me je s tistim znanim hladnim pogledom in rekla: »Življenje ni pravljica. Če bi te razvajala, bi bila še slabša.«

V meni se je nekaj zlomilo. Hotela sem ji povedati vse – kako me boli njena hladnost, kako sem si želela njenega objema, njenega razumevanja. A besede so ostale nekje v grlu. Namesto tega sem vstala in odšla iz sobe.

Zunaj je deževalo. Sedla sem na klop pred hišo in gledala v temno nebo. Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem kot otrok stiskala medvedka in si želela le ene stvari – da bi me mama imela rada tako kot druge mame svoje otroke.

Naslednje jutro me je poklicala soseda Marija: »Katja, tvoja mama te kliče.« Vrnila sem se v hišo in jo našla budno. Tokrat je bila tiha. Pogledala me je in rekla: »Nisem znala drugače.« To so bile njene edine besede.

Je to opravičilo? Je to priznanje? Ne vem. V meni se prepletajo jeza, žalost in utrujenost. Vsakič znova se vprašam: ali ji lahko oprostim? Ali moram biti jaz tista, ki naredi prvi korak?

Ko ponoči sedim ob njeni postelji in poslušam njen nemiren dih, se sprašujem: ali lahko človek res živi naprej brez opravičila? Ali lahko zaceliš rane iz otroštva samo zato, ker nekdo zdaj potrebuje tvojo pomoč?

Morda nikoli ne bom slišala tistega »oprosti«, ki ga tako potrebujem. Morda bom morala sama najti način, kako iti naprej. Ampak povejte mi vi – ali lahko res oprostimo tistim, ki nikoli niso priznali svojih napak? Ali smo jim to dolžni samo zato, ker so naši starši?