Ni moj otrok, pa zakaj bi se žrtvoval?
»Dario, pojdi ven!« je zarohnel očim iz dnevne sobe, ko sem po nesreči razbil kozarec. Stekel sem na hodnik, srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. Mama je bila v kuhinji in ni rekla ničesar. Samo pogledala me je s tistim utrujenim pogledom, ki ga poznam že od otroštva. Vedno sem bil tisti, ki je naredil narobe, čeprav sem se trudil bolj kot kdorkoli drug.
Tistega večera sem prvič slišal stavek, ki mi je za vedno ostal vrezan v spomin. Očim je mislil, da ga ne slišim, ko je rekel mami: »Ni moj otrok, pa zakaj bi se žrtvoval?«
V trenutku sem začutil, kot da mi je nekdo iztrgal tla pod nogami. Vse moje otroštvo, vse tiste nedelje na dvorišču v naši mali vasi pri Grosupljem, vse tiste noči, ko sem upal, da me bo pohvalil ali vsaj opazil – vse to je bilo zaman. Nikoli nisem bil njegov. Nikoli nisem bil zares del te družine.
Od tistega dne naprej sem postal tišji. V šoli so opazili, da sem drugačen. Učiteljica slovenščine, gospa Novakova, me je enkrat po pouku vprašala: »Dario, si v redu? Zdiš se mi žalosten.« Samo skomignil sem z rameni. Kdo bi ji razlagal? Kdo bi sploh razumel?
Moja mama je bila vedno med dvema ognjema. Po eni strani me je imela rada, po drugi strani pa ni zmogla stati očimu po robu. »Veš, Dario, težko je,« mi je nekoč rekla medtem ko sva skupaj pomivala posodo. »Včasih moraš potrpeti.«
Ampak koliko naj še potrpevam? Koliko naj še požrem? Vsak dan sem poslušal očimove pripombe: »Spet si pozabil pospraviti čevlje!«, »Zakaj nisi pomagal pri drvah?«, »Samo lenariš!« Nikoli nisem bil dovolj dober. Njegov sin iz prejšnjega zakona, Tomaž, je bil vedno boljši. Tomaž je igral nogomet za lokalni klub in očim ga je vozil na treninge. Meni pa ni nikoli ponudil prevoza na krožek robotike v Ljubljano. »To so neumnosti,« je rekel.
Nekega večera sem slišal mamo jokati v spalnici. Prikradel sem se do vrat in slišal očima: »Če bi bil moj otrok, bi bilo drugače. Ampak ni. Zakaj bi moral jaz skrbeti zanj?«
Tisto noč nisem spal. Ležal sem na postelji in gledal v strop. Razmišljal sem o očetu, ki ga nikoli nisem poznal. Mama mi o njem ni hotela veliko povedati. »Bil je dober človek,« je rekla samo enkrat in potem utihnila.
V šoli so me začeli dražiti zaradi oblačil – nosil sem stare trenirke in ponošene superge. Nisem si upal prositi mame za nove stvari. Vedel sem, da bo očim spet godrnjal: »Za kaj pa rabi nove hlače? Saj jih ima dovolj!«
Nekega dne sem prišel domov in našel svojo sobo razmetano. Očim je iskal nekaj in vse pustil v razsulu. Ko sem ga vprašal, kaj išče, me je nadril: »Ne bodi pameten! Če bi bil bolj priden, bi imel red!«
Začel sem bežati od doma – najprej samo na sprehode v gozd nad vasjo. Tam sem sedel na klopci in gledal dol na hiše. Spraševal sem se, če me kdo sploh pogreša.
Nekega popoldneva me je na klopci našla soseda Marjeta. »Dario, kaj pa ti tu sam?«
»Samo malo razmišljam.«
»Veš, če kdaj rabiš pogovor… jaz sem tu.«
Njene besede so bile kot topel šal okoli mojega srca. Prvič po dolgem času sem začutil nekaj podobnega upanju.
Ko sem dopolnil šestnajst let, sem začel delati v bližnji trgovini kot pomočnik. Denar sem porabil za knjige in občasno za kino v Ljubljani – sam, ker prijateljev nisem imel veliko.
Mama je bila ponosna name, a tega ni smela pokazati pred očimom. Enkrat mi je pod mizo stisnila roko in zašepetala: »Vem, da ti ni lahko.«
Tistega leta se je zgodilo nekaj odločilnega. Očim me je obtožil kraje denarja iz njegove denarnice. Nisem ga vzel – prisegel bi na življenje! A on mi ni verjel.
»Lažnivec! Saj si vedno bil tak!« je kričal name pred mamo.
»Nisem bil jaz!« sem komaj izdavil.
Mama je stala ob strani in molčala.
Tisto noč sem spakiral nahrbtnik in odšel k Marjeti. Sprejela me je brez vprašanj.
»Včasih moraš samo zaupati vase, Dario,« mi je rekla medtem ko mi je kuhala čaj.
Pri Marjeti sem ostal nekaj tednov. Medtem so v vasi krožile govorice – da sem problematičen fant, da bežim od doma zaradi lenobe ali celo zaradi slabih navad.
Nihče ni vedel resnice.
Po nekaj tednih me je mama obiskala pri Marjeti.
»Dario… oprosti.« Njene oči so bile rdeče od joka.
»Zakaj si vedno tiho? Zakaj nikoli ne rečeš ničesar zame?«
»Bojim se… Bojim se biti sama.«
Objela me je in prvič po dolgem času sem začutil toplino njene ljubezni brez strahu pred očimom.
Počasi sva začela graditi odnos na novo – brez njega. Mama se je odločila za ločitev in preselila sva se v majhno stanovanje v Grosupljem.
Ni bilo lahko – denarja ni bilo veliko, a prvič sva bila svobodna.
Danes imam svojo družino in vsak dan se trudim biti oče svoji hčerki tako, kot si jaz vedno želel očeta zase.
Včasih ponoči še vedno slišim tisti glas: »Ni moj otrok…«
Ampak zdaj vem – vrednost človeka ne določa kri ali priimek. Določa jo srce.
Se kdaj vprašate, koliko otrok okoli nas čuti isto bolečino? Koliko jih še danes čaka na toplo besedo ali objem? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?