Nevidni boj vzgojiteljice Jane: Zgodba male Sofije in mojega neuspeha

»Jana, a lahko prideš za trenutek?« Glas ravnateljice je bil tih, skorajda previden, kot da bi že vnaprej vedela, da mi bo s tem pogovorom zlomila nekaj v meni. Stala sem v garderobi vrtca, med pisanimi copatki in nahrbtniki, ko sem zaslišala te besede. V tistem trenutku sem vedela, da se nekaj dogaja. Nekaj, kar bo spremenilo moj vsakdan.

Sofija je sedela na klopci ob oknu, tiho opazovala dežne kaplje, ki so polzele po steklu. Bila je ena tistih otrok, ki jih odrasli pogosto spregledamo – ne problematična, ne posebej glasna, vedno urejena, a z očmi, ki so govorile več kot njene besede. Prvič sem opazila njen pogled tisti ponedeljek, ko je prišla v vrtec z modrico na roki. »Padla sem,« je rekla in se nasmehnila. A njen nasmeh je bil prekratek, preveč naučen.

Tistega dne sem začela bolj opazovati. Sofija ni nikoli jokala, tudi ko so jo drugi otroci nehote udarili ali ko je padla na igrišču. Bila je tiha senca v skupini otrok, vedno pripravljena pomagati drugim, a nikoli ni prosila za pomoč zase. Nekega popoldneva sem jo vprašala: »Sofija, kako si danes?« Pogledala me je s tistimi velikimi očmi in tiho rekla: »Dobro sem.« A v njenem glasu je bilo nekaj zlomljenega.

Ko sem začela zbirati pogum in vprašanja, sem se najprej obrnila na sodelavko Petro. »Si opazila kaj nenavadnega pri Sofiji?« sem jo vprašala med pripravo materiala za ustvarjalno delavnico. Petra je skomignila z rameni: »Ah, otroci so pač taki. Nekateri so bolj občutljivi.«

A meni ni dalo miru. Vsak dan sem opazovala Sofijo – kako se izogiba dotikom drugih otrok, kako se zdrzne ob glasnejšem zvoku, kako se nikoli ne nasmehne iz srca. Ko sem enkrat videla njeno mamo pred vrtcem – bleda, s podočnjaki in pogledom, ki se je izogibal mojemu – sem začutila neprijetno slutnjo.

Nekega jutra sem Sofijo našla v kotičku igralnice, kako tiho joka. Prvič. Prisedla sem k njej in jo nežno objela. »Kaj se dogaja, srček?« sem šepnila. Dolgo je molčala. Potem pa: »Mamica ponoči joka. Očka kriči.«

Srce mi je padlo v želodec. V tistem trenutku sem vedela, da moram nekaj storiti. A komu povedati? Kako? V Sloveniji imamo pravila, postopke – a vsi vemo, kako pogosto se stvari pometajo pod preprogo.

Zvečer doma sem o tem govorila z možem Markom. »Jana, pusti to pri miru. Saj veš, kako je – če boš preveč drezala, boš imela težave. Ni tvoja stvar.«

A jaz nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale Sofijine besede in pogled njene mame. Naslednji dan sem šla do ravnateljice gospe Novak. »Mislim, da se doma pri Sofiji nekaj dogaja. Prosim vas, da ukrepamo.«

Ravnateljica me je pogledala s tistim utrujenim pogledom: »Jana, razumem tvojo skrb. Ampak brez dokazov ne moremo ničesar storiti. Starši so občutljivi na take stvari.«

V meni se je nabiral bes. Kaj pa če bi bila to moja hči? Bi si želela, da nekdo pogleda stran?

Začela sem pisati dnevnik o Sofiji – vsak njen nasmeh, vsako modrico, vsako tiho solzo. Sodelavke so me gledale postrani: »Spet si našla svojo misijo?« mi je enkrat zabrusila Tanja.

Nekega dne je Sofija prišla v vrtec z raztrgano majico in praskami po obrazu. Tokrat nisem več molčala. Poklicala sem center za socialno delo.

»Gospa Jana, hvala za vaš klic. Bomo preverili situacijo.«

A dnevi so minevali in nič se ni zgodilo. Sofija je bila še bolj tiha kot prej. Starši so postali sumničavi – mama me je enkrat ostro pogledala in rekla: »Ne vtikajte se v naše življenje!«

V službi so me začeli gledati kot težavno sodelavko. Ravnateljica me je poklicala na pogovor: »Jana, tvoje ravnanje ni v skladu s politiko vrtca. Starši so se pritožili nad tabo.«

Doma je Marko postal hladen: »Zakaj moraš vedno reševati svet? Saj imaš svojo družino!«

Začela sem dvomiti vase. Sem res pretiravala? Sem si vse skupaj izmislila?

Nekega popoldneva me je Sofija objela pred odhodom domov in tiho rekla: »Hvala, ker si prijazna.« Tisti objem mi je dal moč.

A sistem ni premaknil niti prsta. Po nekaj tednih so Sofijo izpisali iz vrtca – mama je rekla, da bodo šli živet k babici na Štajersko.

Ostala sem sama s svojim občutkom krivde in nemoči. Sodelavke so si oddahnile: »Končno bo spet mir.« Doma pa še vedno tišina med mano in Markom.

Vsak večer premišljujem: Sem res naredila vse? Bi lahko še kaj storila? Koliko otrok še nosi takšno bolečino v sebi in jih nihče ne vidi?

Mogoče pa nismo nemočni – če si upamo pogledati dlje od pravil in obrazcev.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali službo in odnose zaradi enega otroka? Ali bi pogledali stran?