Nevidna meja: Moja bitka s taščo v našem domu

»Spet si preveč solila juho, Maja. Otroci tega ne bodo jedli,« je rekla tašča, še preden sem sploh uspela postaviti lonec na mizo. V meni je zavrelo, a sem stisnila zobe. Luka, moj mož, je sedel za računalnikom in se delal, da ni nič slišal. Otroka sta se igrala v dnevni sobi, a sem vedela, da tudi onadva čutita napetost, ki je visela v zraku kot težka megla.

Ko se je pred pol leta tašča preselila k nama, ker ni več zmogla sama skrbeti za hišo v Škofji Loki, sem si obljubila, da bom potrpežljiva. Saj je vendar njegova mama, sem si govorila. Saj je samo začasno. A vsak dan je bil težji. Vsak moj korak po stanovanju je spremljal njen pogled – kritičen, ocenjevalen. »Maja, zakaj pa imaš toliko perila na balkonu? Saj ni lepo, če sosedje gledajo!« »Maja, otroka sta preveč na telefonu.« »Maja, zakaj pa Luka toliko dela?«

Nisem več vedela, ali naj jo poslušam ali naj se borim za svoj mir. Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da me nihče ne bi slišal. Luka mi je rekel: »Saj veš, da je težko tudi njej. Saj bo bolje.« A ni bilo bolje. Vsak dan sem bolj izgubljala sebe.

Nekega popoldneva sem pripravljala potico za praznike. Tašča je stala ob meni in gledala vsak moj gib. »Veš, jaz dam vedno več orehov. Tako je bolj sočna. In testo moraš bolj tanko razvaljati.« Njene roke so segle čez moje in mi odvzele valjar. »Pusti, bom jaz.«

V meni se je nekaj zlomilo. »Prosim, pusti me! To je moja kuhinja!« sem izbruhnila. Otroka sta obstala na pragu in me gledala z velikimi očmi. Tašča je odložila valjar in me pogledala s tistim pogledom – razočaranim in užaljenim hkrati. »Samo pomagam ti hotela sem.«

Tisto noč sem Luki povedala vse. Da ne zdržim več. Da imam občutek, kot da me ni več. Da ne morem dihati v lastni hiši. Da me boli, ker otroka vidita samo napetost in prepire.

Luka je dolgo molčal. Potem pa rekel: »Maja, saj veš, da nimamo izbire. Kam naj gre? Dom za ostarele si ne more privoščiti. Pa tudi nočem jo dati tja.«

V meni se je prebudil bes in nemoč hkrati. Zakaj moram jaz vedno popuščati? Zakaj nihče ne vidi, kako trpim?

Naslednje jutro sem vstala prej kot vsi drugi. Sedla sem v kuhinjo in gledala skozi okno na megleno Ljubljano. Spomnila sem se svoje mame in njenih besed: »Maja, nikoli ne dovoli, da te kdo povozi.« Ampak kaj pa če te povozi lastna družina?

Ko so vsi vstali, sem skuhala kavo in poklicala taščo k mizi. »Pogovoriti se morava,« sem rekla mirno.

»Če boš spet o juhi…« je začela ona.

»Ne gre za juho. Gre za to, da ne morem več živeti tako. Prosim te, spoštuj moj način življenja in moje odločitve v tej hiši. To je moj dom.«

Tašča me je dolgo gledala. Potem pa rekla: »Veš, Maja… Tudi meni ni lahko tukaj. Pogrešam svoj dom. Pogrešam svoj mir.«

Prvič sem jo videla ranljivo. Prvič sem pomislila, da mogoče tudi ona trpi na svoj način.

Tisti dan sva prvič skupaj pili kavo brez napetosti. Ni bilo vse rešeno – daleč od tega. Še vedno sva imeli prepire glede perila in kuhanja in otrok. Ampak nekaj se je premaknilo.

Z Luko sva začela iskati možnosti za pomoč na domu – socialna delavka iz centra za socialno delo nama je svetovala nekaj ur pomoči na teden, da bi imela vsaka svoj prostor.

Otroka sta bila bolj mirna, ko sta videla, da se trudimo pogovarjati.

A še vedno so bili dnevi, ko sem si želela pobegniti iz lastnega doma. Ko sem se spraševala: ali bom kdaj spet imela svoj mir? Ali bom kdaj dovolj dobra?

Včasih ponoči še vedno sedim v temi in razmišljam: Koliko žrtev moraš narediti za družino? Kje je meja med potrpežljivostjo in samospoštovanjem? In ali sploh še znam biti jaz?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi vztrajali ali bi postavili ostrejše meje?