Ne morem pustiti sina pri babici po tem, kar je storila: Kako naj razumem, da je izkoristila lastnega vnuka?

»Ne, Marko! Ne boš več šel k babici!« sem zakričala, ko sem ga tistega popoldneva pobrala iz njene stare hiše na robu Domžal. Marko je bil tiho, v očeh pa sem mu videla nekaj, česar pri sedemletniku ne bi smela nikoli videti – strah in sram.

»Ampak mami… babica je rekla, da če povem, boš jezna name,« je šepnil in me pogledal skozi solzne oči. Srce mi je padlo v želodec. Kaj za vraga se dogaja? Kako je lahko moja mama, tista, ki me je učila poštenosti in ljubezni, naredila kaj takega?

V avtu sem ga stisnila k sebi in ga vprašala: »Kaj ti je babica naredila?«

Marko je dolgo molčal. Potem pa je iz njega privrelo: »Babica mi je rekla, naj ji iz tvoje denarnice prinesem denar. Rekla je, da ga potrebuje za zdravila in da ti ne smem povedati. Ampak potem sem videl, da si bila žalostna, ker ti je zmanjkalo za trgovino…«

Zamrznila sem. Moja mama – njegova babica – je izkoristila svojega vnuka za krajo. V moji glavi so se začeli vrteti vsi trenutki iz otroštva, ko sem ji zaupala vse. Ko sem ji verjela bolj kot komurkoli na svetu. In zdaj to.

Tisti večer sem sedela v kuhinji in gledala v prazno skodelico kave. Moj partner, Andrej, me je tiho opazoval. »Kaj bova naredila?« me je vprašal.

»Ne vem,« sem odgovorila. »Ne morem verjeti, da bi mama to storila. Saj veš, kako je vedno govorila o poštenju…«

Andrej je vzdihnil: »Mogoče ima težave. Saj veš, odkar je oče umrl, ni več ista.«

Vem. Vsi vemo. Po očetovi smrti se je mama zaprla vase. Začela je igrati loto in srečke, vedno v upanju na boljši jutri. A nikoli si nisem mislila, da bo šla tako daleč.

Naslednji dan sem jo poklicala. »Mama, morava se pogovoriti.«

Prišla je k nam domov. Bila je bleda in utrujena. Ko sem ji povedala, kaj mi je Marko zaupal, so ji roke začele tresti.

»Nisem hotela… Saj veš, kako težko mi je… Zdravila so draga… In potem še elektrika… Samo malo sem potrebovala… Saj bom vrnila…«

»Ampak mama! Kako si lahko vpletla Marka? On je otrok!« sem zavpila.

Mama se je zlomila pred menoj. Jokala je kot otrok in prosila za odpuščanje.

A v meni se je nekaj zlomilo. Ne gre samo za denar. Gre za zaupanje. Za občutek varnosti mojega sina.

Tisti teden sem Marku razložila, da babica ni ravnala prav in da ni njegova krivda. Da odrasli včasih naredimo napake – tudi velike napake.

A v sebi sem bila razklana. Po eni strani sem čutila sočutje do mame – vdova z majhno pokojnino, ki komaj preživi mesec. Po drugi strani pa bes in razočaranje.

V službi nisem mogla zbrati misli. Moja sodelavka Petra me je vprašala: »Si v redu?«

Povedala sem ji vse. Petra me je objela in rekla: »Veš, pri nas doma smo imeli podobno zgodbo. Moj stric je izkoristil nečaka za podobne stvari. Družina se nikoli več ni sestavila.«

To me je prestrašilo še bolj kot vse drugo. Ali bo tudi naša družina razpadla? Ali bom morala izbirati med sinom in mamo?

Dnevi so minevali v napetosti. Mama me je klicala vsak dan in prosila za pogovor z Markom. A jaz nisem bila pripravljena.

Andrej mi je rekel: »Mogoče bi bilo dobro, da gresta skupaj na pogovor k psihologu.«

S tem predlogom sem se strinjala. Poklicala sem center za socialno delo in vprašala za nasvet. Svetovali so mi družinsko terapijo.

Na prvem srečanju smo vsi jokali – jaz, mama in celo Marko. Psihologinja nam je pomagala razumeti, da stiske odraslih ne smejo postati breme otrok.

Mama se je opravičila Marku in meni ter obljubila, da bo poiskala pomoč zaradi svojih finančnih težav in zasvojenosti s srečkami.

A kljub temu ne morem pozabiti občutka izdaje.

Danes mineva že tri mesece od tistega dogodka. Marko še vedno sprašuje po babici, a jaz še vedno oklevam.

Vsakič znova se sprašujem: »Ali lahko res še kdaj zaupam svoji mami? Ali naj tvegam in pustim sina pri njej – ali pa s tem tvegam še večjo škodo? Kaj bi vi storili na mojem mestu?«