Ne moja odločitev – zgodba o ljubezni, družini in lastnih mejah

»Ne, Neža, tega ne moreš storiti svoji mami!« je zavpila teta Marija, ko sem v dnevni sobi s tresočimi rokami držala poročno vabilo. Vsi so sedeli okoli mene – mama, oče, stric Jože, celo babica, ki je komaj še hodila. Vsi so gledali vame, kot da sem storila nekaj nepopravljivega. V tistem trenutku sem si želela le izginiti.

»Ampak jaz… jaz nisem prepričana, da je to prava odločitev,« sem komaj izdavila. Glas mi je zadrhtel in pogledala sem v tla. Vedela sem, da bo ta stavek sprožil vihar.

Mama je vstala in me prijela za roko. »Neža, veš, koliko smo vložili v to poroko? Vse je že dogovorjeno. Gregor je dober fant. Vsaka punca bi bila srečna z njim.«

Gregor… Ko sem izgovorila njegovo ime v mislih, sem začutila praznino. Nič ni bilo narobe z njim – bil je prijazen, delaven, iz dobre družine iz okolice Škofje Loke. A nekaj v meni je kričalo, da to ni to. Da to ni moja pot.

Vse se je začelo pred dvema letoma na rojstnem dnevu prijateljice Tine. Gregor me je povabil na ples in bil je tako pozoren, da sem se počutila posebno. Po nekaj mesecih sva postala par. Moji starši so bili navdušeni – končno nekdo »primeren«, kot so rekli. Začeli so načrtovati najino prihodnost še preden sem sploh vedela, ali si jo želim.

»Neža, ne kompliciraj,« je rekel oče in se namrščil. »V življenju moraš kdaj tudi potrpeti. Ljubezen pride s časom.«

A jaz sem ponoči jokala v svojo blazino. Nisem si želela biti nevesta v belem, ki se smehlja na ukaz in pozira za slike, medtem ko ji srce razpada od dvoma.

Tistega večera sem šla na dolg sprehod po polju za našo hišo v Poljanski dolini. Veter mi je mršil lase in v glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Saj boš srečna. Vse bo dobro.« Ampak ali ni sreča nekaj, kar moraš začutiti sam?

Ko sem se vrnila domov, me je čakal Gregor. Sedel je na klopci pred hišo in gledal v tla.

»Neža, kaj se dogaja? Zadnje čase si čisto odsotna.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. »Ne vem več, če si želim vsega tega… poroke… skupnega življenja.«

Gregor je utihnil. Pogledal me je z žalostjo v očeh. »Ampak… Saj si rekla, da me imaš rada.«

»Imam te rada… ampak ne tako, kot bi morala.«

V tistem trenutku sem prvič izgovorila resnico na glas. Gregor je vstal in brez besed odšel.

Naslednji dan so se začele govorice po vasi. Babica me je klicala »neumna punca«, mama pa je jokala v kuhinji in brisala solze s predpasnikom. Oče ni govoril z mano tri dni.

Teta Marija mi je očitala: »Veš, koliko deklet bi dalo vse za takega fanta? Zakaj si vedno tako trmasta?«

Vse življenje sem bila »pridna Neža«. Poslušna hči, odlična učenka, tista, ki nikoli ne razočara. A zdaj sem prvič naredila nekaj zase – in vsi so bili proti meni.

V službi so sodelavke šepetale za mojim hrbtom: »Si slišala? Neža je odpovedala poroko!« Ena od njih mi je celo rekla: »Jaz bi na tvojem mestu kar stisnila zobe.«

Vsak dan sem se borila s krivdo in dvomi. Sem sebična? Sem razočarala vse okoli sebe? Zakaj ne morem biti kot druge?

Nekega večera me je obiskala prijateljica Tina.

»Neža, ponosna sem nate. Veš koliko žensk živi življenje za druge? Ti si si upala reči ne.«

Njene besede so mi dale moč. Počasi sem začela verjeti, da imam pravico do svojih odločitev.

Mama pa ni odnehala. Vsak dan me je spominjala na vse stroške, na sramoto pred sorodniki, na Gregorjevo žalost.

»Mogoče boš nekoč razumela,« mi je rekla s trpkim glasom.

A jaz sem vedela – če bi šla pred oltar s praznim srcem, bi izdala samo sebe.

Minili so meseci. Gregor se mi ni več oglasil. Družina se je počasi sprijaznila z mojo odločitvijo, a brazgotine so ostale. Babica me še vedno gleda postrani in teta Marija na družinskih kosilih raje govori o vremenu kot o meni.

A jaz sem prvič svobodna. Hodim po svoji poti – negotovi in strmi – a vsaj vem, da je moja.

Včasih ponoči še vedno slišim mamin jok ali očetov razočarani vzdih. A potem se spomnim Tininh besed: »Če ne živiš zase, kdo bo živel namesto tebe?«

Mogoče sem izgubila družinsko naklonjenost in vaški ugled – a našla sem sebe.

Se splača biti zvest sebi tudi za ceno osamljenosti? Bi vi zmogli reči ne vsemu, kar drugi pričakujejo od vas?