Ne, mama ne bo živela pri nas! – Moj boj za dom in dostojanstvo

„Ne, mama ne bo živela pri nas!“ sem skoraj zakričala, a moj glas je bil le šepet v primerjavi z Markovim odločnim pogledom. Sedela sva v najini majhni dnevni sobi v bloku na Viču, kjer so stene tanke in sosedje vse slišijo. V zraku je visela napetost, ki je ni mogel razbiti niti vonj po sveže pečenih piškotih, ki sem jih spekla v upanju, da bova imela lep večer. „Nima kam iti, Nina,“ je rekel Marko in se z dlanjo prijel za čelo. „Oče je umrl, brat živi v Nemčiji, ona pa… Saj veš, kako je. Ne more biti sama.“

V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastnem domu. V meni se je prebudil strah – strah pred izgubo intime, pred tem, da bom postala le še senca v lastnem življenju. Markova mama, gospa Marija, je bila vedno tista ženska, ki je znala z enim pogledom povedati več kot z besedami. Nikoli ji nisem bila dovolj dobra za njenega sina. Ko sva se poročila, mi je na uho zašepetala: „Upam, da veš, kaj delaš.“ In zdaj naj bi živela z nama?

„Marko, midva imava svoje življenje. Komaj sva začela graditi nekaj svojega! Kaj pa najina zasebnost? Kaj pa jaz?“ sem ga vprašala s tresočim glasom.

„Nina, prosim te. Samo nekaj mesecev. Dokler ne najde stanovanja ali doma za starejše,“ je vztrajal.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale besede: „Nima kam iti.“ In potem: „Kaj pa jaz? Kam naj grem jaz, če izgubim svoj mir?“

Naslednji teden se je Marija preselila k nama. Prinesla je tri kovčke in škatlo s spomini – stare fotografije, porcelanasto skodelico in knjigo molitev. Že prvi večer je prevzela kuhinjo. „Nina, ti si še mlada, ne veš še vsega o gospodinjstvu,“ mi je rekla in mi iz rok vzela lonec. Marko je nemočno gledal stran.

Vsako jutro sem se zbujala ob zvoku njenega kašljanja in molitve iz dnevne sobe. Po nekaj dneh sem ugotovila, da so moje stvari izginjale iz kopalnice – moja krema za obraz, moj najljubši parfum. „Tole sem pospravila v omaro, da ne bo nered,“ mi je rekla Marija s tistim svojim tonom, ki ni dopuščal ugovora.

Marko je bil vedno bolj odsoten. Delo v službi, nogomet s prijatelji… Ko pa je bil doma, je bil tiho ali pa se je pogovarjal z mamo o otroštvu in starih časih. Jaz sem postajala nevidna.

Nekega večera sem ga vprašala: „Marko, ali sploh še vidiš mene? Ali sem zdaj samo gospodinja v tvojem življenju?“

Molčal je dolgo. Potem pa rekel: „Nina, saj veš, da te imam rad. Samo… Mama me potrebuje.“

„Kaj pa jaz? Kdo pa mene potrebuje?“ sem skoraj zajokala.

V službi so sodelavke opazile mojo utrujenost. „Nina, kaj je narobe?“ me je vprašala Petra med malico.

„Tašča živi pri nama,“ sem priznala.

Petra se je zasmejala: „Dobrodošla v klubu! Ampak pazi nase. Meje so pomembne.“

Meje… Kako jih postaviti v slovenski družini, kjer se pričakuje žrtvovanje? Kjer so mame vedno na prvem mestu?

Nekega dne sem našla Marijo v moji spalnici. Brskala je po moji omari.

„Kaj počnete?“ sem jo vprašala.

„Iskala sem likalnik. Saj veš, Nina, tukaj ni reda kot pri meni doma,“ mi je zabrusila.

Tisti večer sem Marku rekla: „Tole ne gre več tako naprej. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem spoštovanje!“

Marko me je pogledal z utrujenimi očmi: „Kaj hočeš, da naredim? Naj jo vržem ven? Saj nima kam iti!“

„Ne pričakujem tega od tebe,“ sem rekla tiho. „Ampak pričakujem, da boš stal ob meni. Da boš zaščitil najin zakon tako kot svojo mamo.“

Tiste noči sem prvič spala na kavču. Marija me je zjutraj pogledala s tistim zmagoslavnim nasmeškom.

Dnevi so minevali v tišini in napetosti. Včasih sem si želela samo pobegniti – na Šmarno goro ali k prijateljici na kavo v center mesta. Ampak nisem mogla pustiti svojega doma.

Nekega popoldneva sem našla pogum in poklicala svojo mamo v Celje.

„Mama, ne zdržim več,“ sem ji rekla.

„Nina, postavi meje! Če jih ne boš ti, jih ne bo nihče,“ mi je rekla odločno.

Tisto noč sem sedla za mizo z Markom in Marijo.

„Poslušajte me oba,“ sem začela s tresočim glasom. „Tole ni več moj dom. To ni več najin zakon. Če se tako nadaljuje, bom jaz tista, ki bo odšla.“ Marija me je gledala presenečeno; Marko pa prvič po dolgem času ni gledal stran.

„Mama,“ je rekel tiho, „morava najti rešitev. Nina ima prav.“

Marija je molčala dolgo časa. Potem pa prvič priznala: „Tudi jaz nisem srečna tukaj. Pogrešam svoj dom… Ampak bojim se biti sama.“

V tistem trenutku sem začutila olajšanje in žalost hkrati. Vsi smo bili ujeti v lastne strahove in pričakovanja.

Po nekaj tednih smo skupaj našli kompromis – Marija se je preselila v oskrbovano stanovanje blizu nas. Vsako nedeljo pride na kosilo; midva z Markom sva si znova ustvarila svoj prostor.

A brazgotine ostajajo – občutek krivde in vprašanje: Ali sem bila sebična ali pogumna?

Včasih ponoči še vedno razmišljam: Ali lahko v Sloveniji ženska res postavi meje brez občutka krivde? Ali lahko ohranimo družino in hkrati sebe?