Ne hiti s poroko, Elizabeta! – Pobeg neveste izpod sence oblasti bodoče tašče

»Elizabeta, a si res prepričana?« je mamin glas tresel zrak v predsobi, kjer sem v beli obleki stala kot kip. Roke so mi drhtele, srce pa je razbijalo tako močno, da sem se bala, da ga bo slišala cela hiša. »Vsi so že v cerkvi,« je tiho dodala, a v njenih očeh sem videla več kot le skrb – videla sem strah, ki ga je skrivala pred mano že mesece.

V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izstopila iz svoje kože. Da bi lahko zavrtela čas nazaj, preden sem spoznala Mateja in njegovo družino. Preden sem dovolila, da so njihove želje postale pomembnejše od mojih. »Mami, ne vem več…« sem zašepetala in se zazrla v svoj odsev v ogledalu. Obleka je bila popolna – izbrala jo je Matejeva mama, gospa Marija, ki je imela mnenje o vsem: od barve prta na poroki do tega, kje bova živela po poroki.

Spomnim se prvega kosila pri njih doma v Škofji Loki. Marija me je gledala kot sokol svoj plen. »Elizabeta, pri nas ženske skrbijo za dom. Upam, da znaš kuhati govejo juho?« se je zasmejala, a v njenih očeh ni bilo topline. Matej je molčal, le nemočno se mi je nasmehnil. Takrat sem prvič začutila tisti hlad v želodcu.

Z vsakim tednom so se pričakovanja stopnjevala. »Elizabeta, ti boš prevzela našo hišo, ko bo čas. Upam, da si pripravljena na to odgovornost.« »Elizabeta, pri nas se otroci rodijo hitro po poroki.« »Elizabeta, ne pozabi – pri nas se praznuje Božič pri nas, ne pri tvojih.«

Moja mama je opazila spremembe na meni. »Hčerka, kje si ti v vsem tem?« me je vprašala nekega večera, ko sem ji pomagala lupiti krompir za nedeljsko kosilo. Nisem znala odgovoriti. Bila sem kot senca same sebe – vedno bolj tiha, vedno bolj utrujena.

Matej me je imel rad, to sem vedela. A ni znal postaviti meje svoji mami. Ko sem mu potožila: »Matej, tvoja mama mi ne pusti dihati!«, je le skomignil: »Veš kakšna je… Saj bo bolje, ko bova sama.« A nisva bila nikoli sama – Marija je bila povsod: v najinih pogovorih, najinih načrtih, celo v najinih prepirih.

Teden pred poroko sem imela občutek, da bom zbolela. Vsak večer sem jokala pod tušem. Prijateljica Katja mi je rekla: »Elizabeta, če nisi srečna zdaj, ne boš srečna nikoli! Poroka ni rešitev.« A kako naj razočaram vse? Mateja? Svojo družino? Vso vas?

Na dan poroke sem se zbudila ob štirih zjutraj. Zunaj je lilo kot iz škafa. Mama mi je skuhala kamilični čaj in mi tiho rekla: »Če danes ne greš pred oltar, te bom imela še bolj rada.« Njene besede so me zadele kot strela.

Ko sem stala pred ogledalom in poslušala šepetanje gostov spodaj – »Kako lepa nevesta!«, »Matej ima srečo!«, »Marija bo končno dobila snaho!« – sem začutila paniko. Nisem mogla dihati. Vse življenje so me učili, da moram biti pridna punca. Da moram ustreči drugim. Da moram biti hvaležna za priložnost.

A kaj pa jaz? Kaj pa moje sanje o potovanjih? O tem, da bi postala učiteljica slovenščine in ne gospodinja? Kaj pa moja želja po svobodi?

»Mami…« sem zašepetala in solze so mi stekle po licu. Mama me je objela in prvič po dolgem času sem začutila toplino.

»Če greš danes pred oltar samo zato, ker to vsi pričakujejo od tebe… potem to nisi ti.«

V tistem trenutku sem vedela, kaj moram storiti. Obleko sem slekla in si nadela kavbojke ter star pulover. Mama me je peljala skozi zadnja vrata hiše in skupaj sva se odpeljali proti Ljubljani.

Telefon je zvonil brez prestanka – Matej, Marija, celo župnik. Nisem dvignila.

V Ljubljani sva sedli v majhno kavarno ob Tromostovju. Mama mi je tiho stisnila roko: »Ponosna sem nate.«

Tisti dan sem prvič po dolgem času globoko zadihala. Vedela sem, da bo težko – da bodo govorice po vasi še dolgo krožile; da bo Matej prizadet; da bo Marija besna.

A prvič v življenju sem bila jaz tista, ki je odločila zase.

Danes pišem to zgodbo iz majhne garsonjere na Viču. Še vedno boli – Mateja imam še vedno rada na svoj način. A bolj kot njega imam rada sebe.

Vsak dan znova se sprašujem: Koliko žensk v Sloveniji živi življenje za druge? Koliko nas še vedno verjame, da moramo biti pridne in tihe? In ali imamo pogum stopiti iz sence pričakovanj?

Kaj bi ve naredile na mojem mestu? Bi imele pogum reči NE tudi takrat, ko vsi pričakujejo DA?