Ne čakaj z večerjo: Zgodba o rojstnem dnevu, ki je spremenil vse

»Ne čakaj z večerjo,« je pisalo v sporočilu, ki sem ga prejela ob 17:43 na svoj trideseti rojstni dan. Sedela sem za mizo v dnevni sobi, kjer je na sredini že stala torta iz slaščičarne pri Zali, ki jo je mama naročila posebej zame. Vse je bilo pripravljeno – baloni, ki jih je napihnil moj mlajši brat Luka, šopek nageljnov, ki jih je prinesla babica, in prazne krožnike, ki so čakali na goste. Vse, razen Nejca.

»A bo Nejc sploh prišel?« je vprašala mama, ko je opazila moj pogled na uro. »Saj veš, da ima zdaj v službi nor tempo.«

Zasmejala sem se, čeprav sem v sebi čutila, kako mi nekaj tišči prsi. »Seveda bo prišel,« sem rekla. »Obljubil je.«

Toda ko sem odprla njegovo sporočilo in prebrala tiste štiri besede, sem vedela, da nekaj ni v redu. Nejc ni nikoli zamujal na moj rojstni dan. Nikoli ni pozabil na majhne stvari – na to, da imam rada belo vino namesto rdečega, ali da sovražim rozine v potici. Tokrat pa je bilo drugače. Nekaj v tonu sporočila je bilo hladno, oddaljeno.

»Kaj pa piše?« je radovedno vprašal Luka.

»Nič pomembnega,« sem zamomljala in telefon potisnila pod prt.

Gostje so prihajali eden za drugim – teta Marija s svojim večnim godrnjanjem o politiki, stric Peter z novimi šalami o cenah bencina in soseda Silva, ki je vedno prinesla preveč peciva. Vsi so se smejali in nazdravljali meni, jaz pa sem se počutila kot opazovalka lastnega življenja.

Ob 19:00 je zazvonil telefon. Tokrat ni bil Nejc. Bila je njegova sestra Tjaša.

»Živjo, Ana. Si sama?«

»Pravzaprav ne, imamo zabavo…«

»Moram ti nekaj povedati. Nejc… on… danes ne bo prišel.«

»Saj vem. Dobil je delo.«

»Ne gre za službo.«

V tistem trenutku se mi je svet ustavil. Tjaša je nekaj časa molčala, potem pa izdavila: »Nejc je z Nino. Že nekaj časa.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V glavi mi je odmevalo: Nina? Moja prijateljica iz faksa? Tista Nina, ki mi je pred dvema tednoma pomagala izbrati darilo za Nejca?

»Oprosti, Ana. Nisem ti hotela pokvariti dneva, ampak… mislila sem, da moraš vedeti.«

Ko sem odložila telefon, sem nekaj trenutkov samo sedela in gledala v prazno. Okoli mene so ljudje peli »Vse najboljše«, jaz pa sem imela občutek, da se mi tla pod nogami rušijo.

Mama me je prijela za roko: »Ana, kaj je narobe? Si bolna?«

Zmajala sem z glavo in vstala od mize. »Samo malo zraka potrebujem.«

Na balkonu sem globoko vdihnila hladen marčevski zrak. V daljavi so se slišali zvonovi cerkve sv. Martina. Počutila sem se izdano – ne le od Nejca, ampak tudi od Nine. Kako dolgo sta me imela za norca? Kolikokrat sem jima zaupala svoje strahove in sanje?

Ko sem se vrnila v stanovanje, so vsi opazili mojo bledo polt. Babica mi je ponudila čaj z medom, Luka pa me je objel brez besed.

»Ana, če te je kdo užalil…« je začela mama.

»Ne gre za to,« sem jo prekinila. »Samo… potrebujem čas.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so se mi vrteli prizori iz preteklosti – prvi zmenek z Nejcem na Ljubljanskem gradu, skupni izleti na Bled in v Piran, pogovori pozno v noč o tem, kako si bova ustvarila družino. Vse to se je zdaj zdelo kot laž.

Naslednji dan me je poklicala Nina.

»Ana… prosim, poslušaj me.«

»Kaj naj poslušam? Da si mi vzela fanta? Da si lagala v obraz?«

»Ni bilo tako… Zgodilo se je spontano… Nejc te ima še vedno rad…«

Zasmejala sem se skozi solze: »Če bi me imel rad, bi bil tukaj.«

Nina je jokala na drugi strani linije. »Oprosti mi… res nisem hotela…«

Prekinila sem klic in izklopila telefon.

Dnevi so minevali v megli. Mama me je silila s hrano in toplimi besedami: »Ana, življenje gre naprej.« Babica mi je vsak dan prinesla svež kruh iz pekarne in rekla: »Moški pridejo in grejo, družina ostane.« Luka me je poskušal nasmejati s posnetki mačk na TikToku.

A najbolj me je prizadelo to, da so vsi pričakovali, da bom hitro prebolela. Da bom odpustila in šla naprej. Nihče ni razumel praznine v meni.

Nekega večera sem sedela sama v kuhinji in gledala skozi okno na prazno ulico. Slišala sem glasove iz dnevne sobe – mama in oče sta se prepirala zaradi položnic.

»Zakaj vedno jaz plačujem vse?« je godrnjal oče.

»Ker ti več zaslužiš! Jaz imam samo polovični delovni čas!«

V tistem trenutku sem dojela: vsi imamo svoje bitke. Nihče ni popoln. Morda tudi jaz nisem bila popolna partnerka Nejcu – morda sem bila preveč zahtevna ali premalo pozorna.

Odločila sem se, da moram nekaj spremeniti. Prijavila sem se na tečaj fotografije v kulturnem domu v Šiški. Prvič po dolgem času sem začutila iskrico navdušenja.

Na tečaju sem spoznala Mateja – tih fanta iz Kamnika z žalostnimi očmi in toplim nasmehom. Skupaj sva hodila po Ljubljani in iskala motive za fotografije – stare hiše na Trubarjevi, grafite pod mostom pri Metelkovih, sončne zahode nad Rožnikom.

Počasi sem začela verjeti vase. Vsak dan znova sem si ponavljala: »Ana, vredna si ljubezni.«

Mama me je še vedno spraševala po Nejcu: »Si mu odpustila?«

»Ne vem še,« sem ji odgovorila. »Ampak odpustila bom sebi.«

Danes mineva natanko leto dni od tistega rojstnega dneva. Še vedno boli – a drugače. Naučila sem se postaviti zase in reči ne ljudem, ki me ne spoštujejo.

Včasih se vprašam: Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno tisti dan? A potem pogledam svoje fotografije – ujete trenutke lepote sredi vsakdana – in vem: življenje gre naprej.

Morda ni pomembno, kdo nas razočara ali zapusti – pomembno je le to, kako znamo iz bolečine ustvariti nekaj novega zase.

Kaj pa vi? Ste že kdaj morali začeti znova po izdaji? Kako ste našli moč v sebi?