Najlepši in Najbolj Strašen Dan: Moja Prebujenja med Prevaro in Materinstvom

»Ne, ne morem verjeti,« sem si šepetala, ko sem s tresočimi rokami držala telefon. Soba v ljubljanski porodnišnici je bila tiha, le oddaljeni jok novorojenčkov je prebijal tišino. Moj sin, Tine, je spal v prozorni posteljici ob moji postelji. Vse bi moralo biti popolno. A jaz sem buljila v zaslon in brala: »Pogrešam te. Komaj čakam, da te spet vidim. Tvoj Marko.« Sporočilo ni bilo namenjeno meni.

V tistem trenutku sem začutila, kot da mi je nekdo izpral vso kri iz telesa. Marko, moj mož, oče najinega otroka, je imel drugo. In jaz sem to izvedela na dan, ko bi morala biti najbolj srečna ženska na svetu. Prijela sem se za trebuh, kjer je še pred nekaj urami raslo najino življenje, in začela tiho jokati. Nisem hotela zbuditi Tinetka. Nisem hotela, da bi kdorkoli vedel, da se mi je svet sesul.

Vrata so se odprla in vstopila je sestra. »Gospa Novak, vse v redu?«

Hitro sem si obrisala solze. »Ja, samo malo sem utrujena.«

»To je normalno. Prvi dnevi so najtežji,« je rekla in mi ponudila kozarec vode. Nisem ji mogla povedati resnice. Kdo pa bi razumel? Vsi pričakujejo, da si po porodu srečna, da žariš od ljubezni in ponosa. Nihče ne govori o tem, kako lahko v istem trenutku doživiš največjo srečo in največjo bolečino.

Ko je Marko prišel na obisk, sem ga gledala drugače. Njegove oči so bile utrujene, a nasmeh je bil prisiljen. Prinesel mi je šopek tulipanov in rekel: »Kako sta moja dva junaka?«

Nisem mu odgovorila takoj. Samo gledala sem ga in v meni je vrelo. »Marko, kdo ti piše?« sem vprašala tiho, skoraj šepetaje.

Presenetilo ga je. »Kaj misliš?«

»Videla sem sporočilo na tvojem telefonu.«

Za trenutek je obmolknil. Pogledal me je s tistim praznim pogledom, ki ga še nikoli nisem videla pri njem. »Ni tako, kot misliš.«

»Kako pa je?« sem ga prekinila. Glas mi je zadrhtel.

»To ni nič resnega… Samo pogovarjava se.«

V meni se je nekaj zlomilo. »Na dan, ko sva dobila sina? Resno?«

Marko je pogledal stran. »Nisem hotel… Ne vem, kaj naj rečem.«

V tistem trenutku sem vedela, da se najino življenje ne bo nikoli več vrnilo na stare tire.

Naslednje dni sem preživljala v megli. Sestre so mi pomagale z dojenjem, obiskovala me je mama in prinašala domače juhe ter sveže brisače. Vsi so bili ponosni name, vsi so mi čestitali za pogum in vztrajnost. Nihče ni vedel, da ponoči tiho jokam v blazino in se sprašujem, ali bom zmogla sama.

Ko sva prišla domov v najino stanovanje v Šiški, so bile stene prepojene s spomini na srečne dni: skupne večerje ob petkih, smeh ob gledanju starih slovenskih filmov, načrtovanje prihodnosti. Zdaj pa sem vsak njegov dotik občutila kot tujek.

Moja mama je opazila spremembo. »Tanja, kaj je narobe? Si preveč utrujena?«

Nisem ji mogla povedati resnice. Bila sem preponosna ali pa preveč prestrašena pred njenim razočaranjem. Vedno mi je govorila: »Moški znajo biti otročji, ampak če te ima rad, bo ostal.« Zdaj pa nisem bila več prepričana.

Marko se je trudil biti prisoten pri Tinetu – previjal ga je, ga nosil po stanovanju in mu pel uspavanke iz svojega otroštva. A med nama je rasla tišina.

Nekega večera sva sedela v kuhinji. Tine je spal v drugi sobi. Marko si je natočil kozarec cvička in rekel: »Tanja, vem, da sem zajebal. Ampak nočem izgubiti družine.«

Pogledala sem ga naravnost v oči: »Zakaj si to naredil? Kaj ti manjka doma?«

Zavzdihnil je: »Ne vem… Bil sem prestrašen. Vse se spreminja. Ti si bila ves čas noseča utrujena in jaz… počutil sem se odrinjenega.«

Začutila sem bes in žalost hkrati. »In zato si iskal tolažbo drugje?«

»Nisem hotel te prizadeti.«

»Ampak si me.«

Tisti večer nisem mogla zaspati. Gledala sem Tinetka in si želela biti močna zaradi njega. Spraševala sem se, ali bom zmogla odpustiti ali pa bom vedno živela s senco dvoma.

Dnevi so minevali v rutini: hranjenje, previjanje, kratki sprehodi po Tivoliju z vozičkom, kjer so me druge mamice pozdravljale s toplimi nasmehi. Nihče ni vedel za mojo bolečino pod površjem.

Nekega dne me je obiskala prijateljica Petra. Sedeli sva na balkonu in pila kavo.

»Tanja, nisi več ista kot prej. Kaj se dogaja?«

Zlomila sem se in ji povedala vse.

Objela me je: »Veš kaj? Nisi sama. Več žensk gre čez to, kot si misliš.«

Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje. Morda res nisem sama.

Marko se je trudil popraviti stvari – predlagal je skupno terapijo pri psihologinji v Zdravstvenem domu Moste-Polje. Sprva sem bila skeptična, a sem privolila zaradi Tinetka.

Na terapiji sem prvič izrekla vse svoje strahove: »Bojim se, da te nikoli več ne bom mogla pogledati z istimi očmi.«

Psihologinja naju je poslušala in rekla: »Zaupanje se gradi počasi. A če bosta oba pripravljena delati na tem, obstaja upanje.«

Začela sva znova – počasi in previdno kot dva tujca pod isto streho. Včasih me še vedno preplavi val žalosti ali besa. A ko držim Tinetka v naročju in gledam Marka, kako mu bere pravljico o Kekcu, si rečem: mogoče bo nekoč spet vse prav.

Včasih ponoči še vedno ležim budna in se sprašujem: ali lahko ljubezen preživi izdajo? Ali smo Slovenci res tako močni kot pravimo – ali pa samo dobro skrivamo svoje rane?