Na porodniški nisem varuška: Ko družina ne razume meja

»Ne moreš biti resna, Alenka! Saj si vendar doma!« Miha je stal sredi kuhinje, roke prekrižane, glas pa je tresel od nejevolje. V naročju sem zibala najinega tritedenskega sina, oči so me pekle od neprespanosti, v prsih pa me je stiskalo.

»Miha, komaj zdržim sama s sabo in z našim otrokom. Ne morem še paziti na Nino!« sem mu tiho odgovorila, a v sebi sem vrela. Vedela sem, da bo sledil prepir. Vedno, kadar je šlo za njegovo sestro.

»Ampak Tanja mora nazaj v službo. Saj veš, da ji šef ne bo več gledal skozi prste. Ti si pa tako ali tako na porodniški,« je vztrajal. Njegove besede so me zabolele bolj kot katerikoli poporodni šiv.

V tistem trenutku sem zasovražila besedo »porodniška«. Kot da je to sinonim za brezdelje. Kot da ni dovolj, da sem ponoči vstajala vsako uro, da sem podnevi komaj našla čas za tuš ali topel obrok. Zdaj naj bi bila še varuška za Nino, ki je bila stara dve leti in pol – v najbolj zahtevni fazi.

Tanja je prišla naslednji dan. Ni vprašala, ali lahko pripelje Nino. Samo pripeljala jo je, z vrečko plenic in navodilom: »Če bo jokala, ji daj sok ali risanko.« Pogledala me je z utrujenimi očmi in rekla: »Saj boš zmogla. Saj si vendar mama.«

Ko so se vrata za njo zaprla, sem se sesedla na kavč. Moj sin je jokal v zibki, Nina pa je že razmetavala igrače po dnevni sobi. V meni se je nabiral obup. Kako naj skrbim za dva otroka hkrati? Kako naj dam obema dovolj pozornosti? In zakaj nihče ne razume, da tudi jaz potrebujem pomoč?

Tisti teden je bil peklenski. Nina je bila ljubka, a zahtevna. Hotela je mojo pozornost ves čas. Moj sin je jokal vsakič, ko sem ga odložila. Ko sem končno uspela oba uspavati, sem sedela v tišini in jokala. Počutila sem se kot slaba mama – svojemu otroku nisem mogla dati vsega, kar je potreboval, ker sem morala skrbeti še za nekoga drugega.

Ko sem Miho vprašala, zakaj ne more on prevzeti kakšnega dela skrbi za Nino ali pomagati meni, je samo zamahnil z roko: »Saj imaš čas. Jaz delam cele dneve.«

Vse bolj sem čutila, da me nihče ne sliši. Moja mama mi je rekla: »Pomagaj družini, saj veste, kako smo včasih vsi držali skupaj.« Ampak jaz nisem več zmogla. Vsak dan sem bila bolj izčrpana in bolj jezna.

Nekega dne sem Nino peljala na igrišče pred blokom. Tam so bile še druge mame. Ena od njih, Petra, me je vprašala: »A si ti varuška?« Sram me je bilo povedati resnico. »Ne, samo pomagam moževi sestri.« Petra me je pogledala z razumevanjem: »Veš, ni prav, da to pričakujejo od tebe. Tudi ti imaš pravico do svojega časa in do okrevanja.«

Tiste besede so mi dale pogum. Ko sva prišli domov in je Miha spet začel s svojim: »A ni bilo lepo na igrišču? Saj vidiš, da ti gre dobro!«, sem prvič povzdignila glas:

»Ne bom več pazila na Nino! Dovolj imam! To ni moja odgovornost!«

Miha me je gledal kot strela z jasnega. »Kako misliš – ne boš? Saj si vendar doma!«

»Doma sem zato, ker okrevam po porodu in skrbim za najinega otroka! Ne zato, da rešujem Tanjo! Naj si poišče drugo rešitev ali pa naj ti pomagaš!«

V hiši je zavladala tišina. Prvič v najinem zakonu sem postavila mejo.

Tanja mi tisti teden ni več pripeljala Nine. Namesto tega mi je poslala sporočilo: »Upam, da si ponosna nase.«

Bila sem razdvojena – po eni strani olajšana, po drugi pa kriva. A ko sem pogledala svojega sina in ga prvič po dolgem času v miru podojila ter ga držala v naročju brez hitenja in stresa, sem vedela, da sem naredila prav.

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala v temo nad Ljubljano. V glavi so mi odzvanjale besede: »Ali res moramo ženske vedno požreti vse? Kdaj bomo začele postavljati meje – tudi tistim, ki jih imamo najraje? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«