Mož mož mi je lagal — polovico plače je skrivaj pošiljal svoji mami
»Zakaj mi nisi povedal?« sem skoraj zašepetala, ko sem v rokah držala izpisek njegovega računa. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem se bala, da ga bo slišal tudi Peter, ki je stal pred menoj, bled in z očmi, ki so bežale stran. V tistem trenutku sem vedela, da nič več ne bo tako, kot je bilo.
Vse se je začelo na najin poročni dan. Spomnim se, kako je njegova mama, gospa Marjeta, stopila do mene in mi v uho zašepetala: »Upam, da boš znala skrbeti za mojega sina.« Takrat sem se nasmehnila in si mislila, da je to le običajna tašča, ki težko izpusti sina iz gnezda. A tisti občutek nelagodja me ni zapustil še dolgo po tem.
Peter in jaz sva živela v majhnem stanovanju v Ljubljani. Oba sva delala – jaz kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli, on kot inženir v podjetju za avtomatizacijo. Nikoli nisva imela veliko, a tudi ničesar nama ni manjkalo. Vsak mesec sva skupaj sedla in načrtovala stroške: položnice, hrana, nekaj malega za na stran. Peter je vedno rekel, da ima rad red in pregled nad financami. Zaupala sem mu.
A zadnje leto so se začele pojavljati majhne razpoke. Peter je bil pogosto zamišljen, ponoči se je premetaval v postelji. Ko sem ga vprašala, kaj ga muči, je rekel, da ima v službi veliko dela. Verjela sem mu – saj sem ga poznala že od srednje šole! Nikoli si ne bi mislila, da bi mi lahko lagal.
Nekega popoldneva sem po naključju odprla predal v njegovi pisalni mizi in zagledala kup bančnih izpiskov. Na vseh je bila ista transakcija: vsak mesec je polovico svoje plače nakazoval na račun svoje mame. Najprej sem pomislila, da gre za kakšno pomoč – mogoče je Marjeta res v stiski? A ko sem jo poklicala in previdno vprašala, če potrebuje denar, me je hladno zavrnila: »Jaz? Nikoli nisem prosila za nič. Peter ve, kaj mora narediti.«
Tisto noč sem čakala Petra do polnoči. Ko je prišel domov, sem mu izročila izpiske in ga prosila za pojasnilo. Najprej je molčal. Potem pa je izbruhnil: »Ne razumeš! Mama je vse življenje žrtvovala zame. Oče nas je zapustil, ko sem bil otrok. Če ji ne pomagam zdaj, kdo ji bo?«
»Ampak zakaj si mi lagal? Zakaj si to skrival?« sem komaj zadrževala solze.
»Ker si vedno govorila o skupnih financah. Vedel sem, da ne boš razumela.«
V tistem trenutku se mi je svet sesul. Leta sva gradila odnos na zaupanju – ali pa sem si to le domišljala? Spomnila sem se vseh večerov, ko sva skupaj sanjala o dopustu na morju ali o večjem stanovanju. Vse te sanje so bile laž?
Naslednje dni sva živela kot tujca pod isto streho. Peter je hodil v službo še bolj zgodaj kot prej in prihajal domov pozno ponoči. Jaz pa sem se utapljala v vprašanjih: Sem res sebična, ker me boli njegova skrivnost? Bi morala biti bolj razumevajoča do njegove mame?
Moja mama mi je rekla: »Vsaka družina ima svoje skrivnosti. Ampak zakon brez zaupanja ni nič.« Prijateljica Tanja pa me je bodrila: »Ne pusti se! Če ti laže o denarju, ti lahko laže tudi o drugih stvareh.«
Nekega večera me je poklicala Marjeta. »Vem, da si izvedela za denar. Peter mi ga pošilja zato, ker mu jaz tako rečem. On nima izbire.«
»Zakaj pa to počnete? Saj imate svojo pokojnino!«
»Ker želim vedeti, da me moj sin še vedno potrebuje. Ti si mu vzela vse drugo.«
Obsedela sem z mrzlim telefonom v roki in prvič začutila pravo jezo do nje. Kako lahko nekdo tako manipulira s svojim otrokom? In kako dolgo bom jaz tista druga ženska v njegovem življenju?
Peter mi ni znal odgovoriti na ta vprašanja. Ko sva se končno usedla za mizo in poskušala govoriti o tem, sva oba jokala. »Ne vem več, kdo sem brez nje,« je priznal tiho.
»In kdo sva midva?« sem vprašala.
Začela sva hoditi na pogovore k družinski terapevtki gospe Mojci. Tam sem prvič slišala Petrovo zgodbo o otroštvu – kako ga je mama učila, da mora biti vedno njen zaščitnik in edini moški v njenem življenju. Kako mu ni dovolila prijateljev ali deklet. Kako ga je vsaka samostojna odločitev stala občutka krivde.
Počasi sem razumela: Peter ni lagal zato, ker bi me hotel prizadeti. Lagal je zato, ker ni znal drugače živeti.
A kljub temu bolečina ni izginila. Vsakič ko sva govorila o prihodnosti – o otrocih, o skupnih načrtih – me je preplavil strah: bo vedno najprej poslušal svojo mamo?
Nekega dne sem mu rekla: »Če želiš ostati z mano, moraš postaviti mejo med nama in tvojo mamo.«
Peter je bil tiho dolgo časa. Potem pa je rekel: »Bom poskusil.«
Danes še vedno živiva skupaj. Ni več skrivnosti glede denarja – vsak evro gre skozi najine roke skupaj. Marjeta nama ne piše več vsak dan in Peter počasi gradi svojo samostojnost.
A zaupanje… To se gradi počasi kot hiša iz kart.
Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: Ali lahko res kdaj spet popolnoma zaupam človeku, ki mi je lagal? Ali pa bo med nama vedno senca njegove mame?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi lahko odpustili takšno prevaro ali bi šli svojo pot?