Moja tašča me je prisilila v ločitev – resnica, ki je nihče noče slišati

»Ne boš nikoli dovolj dobra zanj,« je šepetala Marija, ko sem stala v kuhinji in rezala kruh za nedeljsko kosilo. Njene besede so bile kot drobni trni, ki so mi zlezli pod kožo. Marko je sedel v dnevni sobi in gledal poročila, kot da se nič ne dogaja. V tistem trenutku sem vedela, da je nekaj narobe – ne samo z njo, ampak tudi z nama.

Petnajst let sem verjela, da imava z Markom trden zakon. Skupaj sva kupila stanovanje v Domžalah, vzgajala sina Luko in hčerko Evo, hodila na morje v Izolo in ob nedeljah na obisk k njegovi mami v Škofjo Loko. Marija je bila vedno tam – s svojo kritiko, nasveti in neizrečenimi pričakovanji. »V naši družini se stvari delajo drugače,« je pogosto rekla in me pogledala s tistim hladnim pogledom, ki ga nikoli nisem znala razvozlati.

Sprva sem se trudila. Pripravljala sem njene najljubše jedi – govejo juho in potico, skrbela za otroke, delala v šoli kot učiteljica slovenščine in skušala biti popolna žena. Marko ni nikoli ničesar rekel. Ko sem mu potožila: »Tvoja mama mi ne da dihati,« je le zamahnil z roko: »Saj veš, kakšna je. Ne jemlji si k srcu.«

A kako naj si ne vzamem k srcu, ko pa je vsak moj korak spremljala njena tiha sodba? Ko sem bila noseča z Evo, mi je rekla: »Upam, da bo tokrat punčka bolj pridna kot Luka.« Ko sem izgubila službo zaradi varčevalnih ukrepov na šoli, je pripomnila: »Če bi bila bolj ambiciozna, bi že našla kaj boljšega.«

Najhuje pa je bilo tisto leto, ko je Marko zbolel. Diagnoza sladkorne bolezni ga je potrla in postal je še bolj zaprt vase. Marija je prevzela nadzor – hodila je k nam vsak dan, kuhala mu posebne obroke in mi očitala: »Če bi ga bolje pazila, ne bi bil bolan.« Takrat sem prvič začutila, da izgubljam tla pod nogami.

Otroka sta rasla in jaz sem se počasi zapirala vase. Vsak pogovor z Markom se je končal pri njegovi mami. Če sem predlagala izlet ali vikend brez nje, je rekel: »Veš, da bi bila užaljena.« Ko sem hotela praznovati rojstni dan samo z najino družino, je pripeljal še njo. Vse bolj sem imela občutek, da živim v senci dveh ljudi – moža in njegove matere.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane v daljavi. Luka je prišel ven in me vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem znala odgovoriti. Kako naj otroku razložim, da se počutim kot tujec v lastnem domu?

Tistega poletja so se stvari zaostrile. Marija je začela prihajati nenapovedano – odpirala vrata s svojim ključem (ki ga nikoli nisem hotela dati, a ga je Marko vztrajno pustil pri njej), preurejala omare in celo popravljala moj način vzgoje otrok. »Preveč si popustljiva!« mi je očitala pred Luko in Evo.

Nekega dne sem jo zalotila v spalnici, kako pregleduje moje predale. »Samo preverjam, če imaš dovolj posteljnine za Marka!« se je izgovorila. Takrat sem prvič povzdignila glas: »To ni več tvoj dom!«

Marko je bil besen: »Kako si lahko tako nesramna do moje mame? Saj ti samo pomaga!«

»Pomaga? Ali res ne vidiš, da me duši? Da me ponižuje?« sem vpila nazaj.

Tisti večer nisva spregovorila niti besede. Otroka sta se skrila v svoje sobe. V zraku je visela tišina – težka in lepljiva kot poletna sopara.

Naslednje tedne sem živela kot robot. Hodila sem v službo (končno so me zaposlili na drugi osnovni šoli), skrbela za otroke in ignorirala Marijine provokacije. A ona ni odnehala – začela je klicati Marka vsak večer in mu polnila glavo s sumničenji: »Tvoja žena te ne spoštuje… Ne skrbi dovolj za otroke… Preveč časa preživi zunaj…«

Marko se je začel oddaljevati. Vedno bolj pogosto je prespal pri njej pod pretvezo, da mu pripravlja posebne obroke ali da mu pomaga pri zdravilih. Otroka sta bila zmedena – Luka me je vprašal: »A ati še živi pri nas?«

Nekega dne sem našla Marijino sporočilo na Markovem telefonu: »Če bi bil na tvojem mestu, bi že zdavnaj šel stran od nje.«

Takrat sem dojela – ona si želi razbit najino družino. In Marko ji ni znal reči ne.

Zbrala sem pogum in mu postavila ultimat: »Ali postaviš mene in otroke na prvo mesto ali pa grem.«

Molčal je dolgo. Potem pa rekel: »Ne morem izbirati med tabo in mamo.«

V tistem trenutku se mi je sesul svet. Vse žrtve, vse potrpljenje – zaman.

Ločitev ni bila lahka. Otroka sta trpela; Luka se je zaprl vase, Eva je jokala ponoči. Marija je slavila svojo zmago – zdaj ima sina samo zase.

Danes živim sama z otrokoma v manjšem stanovanju v Kamniku. Počasi gradim novo življenje – brez senc preteklosti. Včasih ponoči še vedno slišim njen glas: »Nikoli ne boš dovolj dobra.« A zdaj vem – nisem jaz tista, ki ni bila dovolj dobra.

Se sploh splača žrtvovati sebe zaradi pričakovanj drugih? Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi v senci svojih tašč? Kaj bi ve naredile na mojem mestu?