Moja pokojnina, vaša rešitev? – Ko starost ni več mirno zavetje

»Mama, midva s Petrom ne zmoreva več. Če ne bova dobila pomoči, bova morala prodati stanovanje,« je Tina skorajda zaječala v telefon. Sedela sem za kuhinjsko mizo, skodelica kave mi je drhtela v roki. Zunaj je deževalo, kaplje so udarjale ob okensko polico, a v meni je divjala še hujša nevihta.

»Tina, saj veš, da ti vedno pomagam, kolikor lahko. Ampak veš, da tudi midva z očetom nisva več rosno mlada,« sem previdno začela. V ozadju sem slišala otroški jok – moj vnuk Lovro je spet imel napad astme. Tina je bila izmučena, to sem čutila v njenem glasu.

»Mama, ti in oče imata pokojnino! Midva imava samo dolgove in kredite. Vi uživate, mi pa tonemo!«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V grlu me je stisnilo. Je res tako videti najino življenje? Da uživava? Da nama je lahko?

Ko sem odložila slušalko, sem dolgo strmela skozi okno. Spomnila sem se časov, ko sva z možem Francijem delala v tovarni v Šiški. Dvanajsturne izmene, vikendi brez počitka. Vse za to, da bi Tina in njen brat Matej imela več kot midva. Ko sva končno dočakala penzijo, sva si obljubila: zdaj bova živela zase. A življenje ima svoje načrte.

Franci je vstopil v kuhinjo in opazil moj obraz. »Spet Tina?«

Pokimala sem. »Zopet potrebuje denar. Tokrat gre za stanovanje.«

Franci je zavzdihnil in se usedel nasproti mene. »Veš, da nimava veliko na strani. Če ji dava še to, kar imava, bova ostala brez rezerve.«

»Ampak… Saj je najina hči.«

»Tudi midva sva človeka!«

Njegove besede so me zabolele. Vedno sem bila tista, ki je držala družino skupaj. Vedno sem našla rešitev. A zdaj… zdaj sem bila utrujena.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Tinine besede: »Vi uživate…« Je res tako? Najin vsakdan je bil daleč od uživanja. Pokojnina komaj pokrije položnice in hrano. Včasih si privoščiva obisk tržnice ali izlet na Rožnik – to je najin luksuz.

Naslednji dan me je poklicala še sestra Marija. »A si slišala za Tino? Vsi govorijo, da ima težave s krediti.«

»Vem, Marija. Ampak ne vem več, kaj naj naredim.«

»Veš, pri nas doma je bilo vedno tako – starši so pomagali otrokom do konca svojih dni. Saj veš, kako je bilo pri noni.«

Spomnila sem se svoje mame – kako je zadnja leta živela skoraj brez vsega, samo da smo mi imeli za šolo in obleke. Je to res edina pot?

Popoldne sem šla po kruh v Mercator. Na blagajni sem srečala sosedo Olgo.

»A si slišala za Tino?«

Zasmejala sem se skozi solze: »Vsi že veste prej kot jaz.«

Olga me je prijela za roko: »Ne pusti se izsiljevati! Tudi mi imamo otroke in vnuke, pa jim ne moremo dati vsega. Kje pa piše, da moraš žrtvovati svojo starost?«

Ko sem prišla domov, me je Franci čakal z odprtim časopisom.

»Poglej tole: pišejo o tem, kako vedno več upokojencev pomaga otrokom in potem sami životarijo.«

Pogledala sva se. V njegovih očeh sem videla isto utrujenost in strah kot v svojih.

Tisti večer sva sedela v tišini. Na televiziji so poročali o novih podražitvah elektrike in hrane. Franci je tiho rekel: »Če zdaj damo vse Tini, kdo bo poskrbel za naju čez pet let? Ko bova res nemočna?«

Nisem imela odgovora.

Čez nekaj dni je Tina prišla na obisk z Lovrom in Evo. Bila je bleda in shujšana.

»Mama… oprosti za tisti klic. Bila sem obupana.«

Objela sem jo in začutila njeno tresočo se telo.

»Tina, midva nimava veliko. Lahko pomagava malo – ampak ne moreva dati vsega.«

Začela je jokati: »Sram me je… Vsi mislijo, da ste mi vi dolžni pomagati.«

Lovro me je prijel za roko: »Babica, a bomo še kdaj šli na Rožnik?«

Nasmehnila sem se skozi solze: »Seveda bomo šli.«

Ko so odšli, sem dolgo sedela na kavču in razmišljala o vseh letih odrekanja. O tem, kako smo vedno postavljali otroke na prvo mesto. A zdaj… zdaj sem prvič pomislila nase.

Zvečer sem Franciju rekla: »Mogoče ni sebično, če si želiva nekaj miru v starosti. Mogoče je prav, da tudi midva rečeva ne.«

Franci me je prijel za roko: »Midva sva naredila dovolj.«

A dvom ni izginil. Kaj če bo Tina res izgubila stanovanje? Kaj če bodo otroci trpeli?

Zato vas sprašujem – ali smo starši res dolžni žrtvovati svojo varnost za odrasle otroke? Kje je meja med ljubeznijo in samouničenjem? Ali imamo pravico do sreče v starosti ali smo sebični, če si jo želimo?