Moja hči pravi, da sem strupena. Ampak jaz jo imam preveč rada: Zgodba slovenske matere med ljubeznijo in nerazumevanjem

»Nina, zakaj mi ne odgovarjaš na telefon? Saj veš, da me skrbi!« sem skoraj zavpila v slušalko, a je bila linija že prekinjena. V dnevni sobi je ura odbila devet zvečer, jaz pa sem sedela na kavču, stiskala mobitel in čutila, kako mi srce razbija v prsih. Včasih se mi zdi, da sem še vedno tista mlada mama iz Trbovelj, ki je pred tridesetimi leti vsa prestrašena držala svojo deklico za roko in ji obljubljala, da jo bom vedno varovala. Takrat sem verjela, da je to mogoče. Danes pa… danes me lastna hči obtožuje, da sem strupena.

Nina je moja edina hči. Po tem, ko naju je njen oče zapustil zaradi druge ženske – neke Tanje iz Celja – sem prisegla, da bom Nini nadomestila vse. Bila sem ji mama in oče, prijateljica in učiteljica. Vse sem žrtvovala zanjo: svoje sanje o lastni cvetličarni, večere s prijateljicami, celo možnost nove ljubezni. Ko je bila Nina še majhna, je bila najina vez močna kot jeklo. Skupaj sva hodili na Rožnik, pekli piškote za božič in si šepetali skrivnosti pred spanjem.

A nekaj se je spremenilo. Najprej neopazno – Nina je začela zaklepati vrata svoje sobe, skrivati svoj dnevnik in se umikati mojim objemom. Ko je šla študirat v Ljubljano, sem jo vsak vikend obiskovala z domačimi poticami in sveže opranimi oblačili. Sprva se mi je smejala in me objemala, potem pa so prišli tisti pogledi – utrujeni, naveličani. »Mami, ne rabiš me obiskovat vsak teden. Imam svoje življenje.«

Bolelo me je. A nisem znala drugače. Ko se je po diplomi preselila v svoje stanovanje na Viču in dobila službo v neki odvetniški pisarni, sem ji vsak dan pošiljala sporočila: »Si dobro? Si jedla? Rabim kaj prinesti?« Odgovori so postajali vse krajši: »V redu sem.« »Ne rabim ničesar.« »Zasedena sem.«

Pred dvema mesecema sva se sprli kot še nikoli prej. Prišla sem k njej nenapovedano – prinesla sem ji domačo juho in nekaj svežih brisač. Ko mi ni odprla takoj, sem vztrajala pri zvoncu. Ko je končno odprla vrata, je bila bleda in razdražena.

»Mami, ne moreš kar tako prihajati!«

»Samo pogledat sem prišla, če si v redu… Saj veš, da te imam rada.«

»Ampak to ni ljubezen! To je dušenje! Ne morem dihati!«

Njene besede so me zadele kot udarec v trebuh. Še zdaj slišim njen glas v glavi: »Ti si strupena!«

Tisto noč nisem spala. Hodila sem po stanovanju gor in dol, gledala stare fotografije – Nina v prvi razred, Nina na maturantskem plesu, Nina z menoj na morju v Izoli. Spraševala sem se: ali sem res tako slaba mama? Ali je mogoče ljubiti preveč?

Od takrat so najini pogovori redki in napeti. Ko pokličem, se pogosto ne oglasi. Ko pride domov za praznike, sedi za mizo tiho ali pa se zapre v sobo s telefonom v roki. Poskušam začeti pogovor: »Kako ti gre v službi? Imaš koga posebnega? Si srečna?« Ona pa le skomigne z rameni ali odvrne: »Vse po starem.«

Moje prijateljice iz društva upokojenk pravijo: »Pusti jo malo pri miru! Mlade danes niso več take kot mi.« Ampak kako naj pustim? Saj je moja edina hči! Če ne skrbim zanjo, kdo bo?

Pred nekaj dnevi me je poklicala s tresočim glasom: »Mami… lahko prideš?« Njena prošnja me je presenetila in razveselila hkrati. Hitro sem oblekla plašč in skočila na avtobus za Ljubljano. Ko sem prišla do nje, je sedela na kavču in jokala.

»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala in jo objela.

»V službi imam težave… Šef mi grozi z odpovedjo… Ne vem več, kaj naj naredim.«

Prvič po dolgem času me je pustila blizu. Poslušala sem jo in ji svetovala – morda preveč. Ko sem ji začela naštevati rešitve in predloge, me je pogledala s solzami v očeh:

»Mami… samo poslušaj me. Ne rabim nasvetov. Samo poslušaj.«

Takrat sem prvič zares razumela – morda res ljubim preveč. Morda moja skrb duši namesto da bi zdravila.

Zdaj sedim doma v Trbovljah in gledam skozi okno v deževno popoldne. V rokah držim mobitel in si želim poklicati Nino – vprašati jo, če je dobro, če potrebuje kaj toplega za pod zob ali samo pogovor. A se ustavim.

Mogoče moram pustiti prostor tišini med nama. Mogoče moram sprejeti praznino in verjeti, da bo Nina našla svojo pot – brez mojih nenehnih nasvetov in skrbi.

Ampak povejte mi vi: ali lahko mama res ljubi preveč? Je skrb res lahko strupena? Ali pa smo matere le preveč same v svojih praznih stanovanjih in svojih velikih srcih?