Moja hči, njeni lasje in mi na robu: Lahko otrok žrtvuje sebe za idejo?

»Ne! Ne bom!« je Tjaša kričala iz kopalnice, njene solze so kapljale po hladnih ploščicah, medtem ko je Nataša stala pred njo s škarjami v roki. Vrata sem odprl na stežaj, srce mi je razbijalo, kot bi mi hotelo skočiti iz prsnega koša. »Kaj se dogaja?« sem vprašal, čeprav sem že slutil, da je nekaj narobe. Nataša me je pogledala s tistim trdnim pogledom, ki ga je imela vedno, kadar je bila prepričana, da dela prav. »Tjaša si bo obrijala glavo. Zaradi Nine. To je najmanj, kar lahko naredimo.«

Nina je bila Tjašina najboljša prijateljica iz šole, stara komaj deset let, a že ujeta v primež levkemije. Ko so ji zaradi kemoterapije začeli izpadati lasje, je Tjaša prišla domov in jokala v mojem naročju. »Ati, zakaj se to dogaja Nini? Zakaj mora biti tako kruta bolezen?« Takrat sem jo samo objel in ji rekel, da včasih življenje ni pošteno, a da je pomembno, da smo drug za drugega tam, ko je najtežje.

Nisem pa pričakoval, da bo Nataša šla tako daleč. Ko sem tistega večera sedel v kuhinji in poslušal, kako Tjaša joka, sem imel občutek, da sem popolnoma nemočen. »Nataša, ali res misliš, da je to prav? Da najin otrok žrtvuje nekaj, kar je zanjo tako pomembno, samo zato, da bi pokazala solidarnost?« sem jo vprašal, ko sva bila sama. Nataša je odložila skodelico čaja in me pogledala naravnost v oči. »Tjaša je dovolj stara, da razume, kaj pomeni biti prijatelj. Če je Nina izgubila lase, zakaj jih ne bi tudi ona? Saj bodo zrasli nazaj. Pomembno je, da Nina ve, da ni sama.«

A jaz sem videl nekaj drugega. Tjaša je bila vedno občutljiva na svoj videz. Bila je tista deklica, ki je ure in ure česala svoje dolge, svetle lase, jih spletala v kite in si jih okraševala s pisanimi trakovi. Ko sem ji rekel, da je najlepša na svetu, se je zasmejala in mi rekla: »Ati, saj to moraš reči, ker si moj ati.«

Tisto noč nisem spal. Slišal sem, kako Tjaša tiho joka v svoji sobi, Nataša pa je v dnevni sobi sedela s knjigo, ki je ni brala. Zjutraj sem poskusil še enkrat. »Tjaša, ni ti treba tega narediti, če nočeš. To je tvoja odločitev, ne mamine.« Pogledala me je s tistimi velikimi, prestrašenimi očmi. »Ampak, ati, če ne naredim tega, bo Nina mislila, da mi ni mar zanjo. Saj si slišal, kaj je rekla mama.«

Nataša je vstopila v sobo in naju prekinila. »Tjaša, odločitev je tvoja. Ampak pomisli, kako bi se počutila, če bi bila ti na Nininem mestu.«

V tistem trenutku sem začutil, kako se med nama z Natašo odpira prepad. Vedno sva bila enotna pri vzgoji, a zdaj sem imel občutek, da govoriva različna jezika. Nisem hotel, da bi Tjaša naredila nekaj, kar ji bo kasneje žal, samo zato, da bi ustregla maminim pričakovanjem. Po drugi strani pa sem vedel, da je solidarnost vrednota, ki jo želiva privzgojiti najini hčerki.

Tjaša je tisti dan ostala doma. V šoli so že vedeli za Ninino bolezen, učiteljica je celo predlagala, da bi razred napisal pismo podpore. A Nataša je vztrajala, da je treba narediti več. »Vsi pišejo pisma, a kdo je pripravljen resnično nekaj žrtvovati?« je rekla pri kosilu, ko sem ji predlagal, da bi Tjaša raje napisala pismo ali narisala risbo za Nino.

Popoldne je prišla babica Marija na obisk. Ko je slišala, kaj se dogaja, je zavzdihnila in rekla: »Včasih je bilo drugače. Otroci so bili otroci. Danes pa jih silimo, da so odrasli, še preden so pripravljeni.« Nataša je zavila z očmi. »Mama, to nima zveze s tem. Gre za to, da Tjaša razume pomen prijateljstva.«

Tjaša je sedela v kotu in tiho risala. Ko sem se usedel poleg nje, sem videl, da riše dve deklici brez las, ki se držita za roke. »Ati, ali bom še vedno jaz, če ne bom imela las?« me je vprašala. Srce mi je skoraj počilo. »Seveda boš. Lasje ne naredijo človeka. Pomembno je, kaj nosiš v srcu.«

A nisem bil prepričan, da sem jo prepričal. Zvečer je prišla k meni in rekla: »Ati, odločila sem se. Obrisala si bom glavo. Ampak ne zaradi mame. Zaradi Nine. Ker je moja prijateljica.«

Nataša je bila ponosna. Jaz pa sem bil razpet med ponosom in strahom. Ko sem gledal, kako Tjaša sedi na stolu, Nataša pa ji s škarjami reže dolge pramene, sem imel občutek, da izgubljam nekaj več kot le Tjašine lase. Izgubljal sem del njene otroške nedolžnosti, del najine družine, ki je bila prej tako trdna.

Ko je bilo konec, je Tjaša pogledala v ogledalo in se dotaknila svoje gole glave. V njenih očeh sem videl solze, a tudi nekaj novega – pogum, ki ga prej ni imela. »Sem še vedno lepa, ati?« me je vprašala. Objela sva se in sem ji zašepetal: »Najlepša si, ker si pogumna.«

A v meni je ostal grenak priokus. Ko je naslednji dan prišla v šolo, so jo nekateri sošolci gledali postrani, drugi so se ji smejali. Zvečer je prišla domov in rekla: »Nina se je nasmehnila. Rekla je, da sem najboljša prijateljica na svetu. Ampak zakaj me drugi ne razumejo?«

Nataša je bila prepričana, da je vse prav. Jaz pa sem se spraševal, ali smo naredili prav. Ali sem dovolil, da je Tjaša žrtvovala preveč? Ali sem bil prešibak, da bi jo zaščitil? Ali pa sem jo s tem naučil, kaj pomeni resnična solidarnost?

Zadnje dni se v naši hiši pogovarjamo bolj potiho. Vsak ima svojo resnico, vsak svojo bolečino. Včasih se vprašam, ali smo še družina, ali pa smo le skupina ljudi, ki vsak vztraja pri svojem.

Pogosto sedim v Tjašini sobi, gledam njene risbe in se sprašujem: »Ali lahko otrok res žrtvuje sebe za idejo? In ali smo starši kdaj res pripravljeni sprejeti posledice svojih odločitev? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«