Moja hči me ni želela na svoji poroki – zgodba matere, ki je v enem dnevu izgubila vse
»Ne želim te na svoji poroki, mami.« Te besede so mi še vedno kot rezilo v srcu. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele, ko sem držala skodelico kave. Moja hči, Tjaša, je stala nasproti mene, bleda in odločena. V njenih očeh ni bilo več tiste topline, ki sem jo poznala iz otroštva. »Zakaj?« sem komaj izdavila. »Ker si vedno vse hotela imeti pod nadzorom. Ker si me vedno silila v stvari, ki jih nisem želela. Ker si me nikoli zares poslušala.«
V tistem trenutku sem se zlomila. Trideset let sem bila njena opora – od prvih korakov do mature, od prvih ljubezni do solz ob neuspehih. Nikoli nisem zamudila niti enega nastopa v glasbeni šoli, niti ene tekme v odbojki. In zdaj? Zdaj sem bila izbrisana iz najpomembnejšega dne njenega življenja.
Tisti večer sem sedela sama v dnevni sobi. Moj mož, Andrej, je tiho gledal televizijo, a sem vedela, da ga boli prav tako kot mene. »Mogoče bi ji morala dati prostor,« je rekel potiho. »Prostor?« sem skoraj zavpila. »Ali ne vidiš, kaj se dogaja? Najina hči naju ne želi na svoji poroki!« Andrej je samo skomignil z rameni in se umaknil v spalnico. Ostala sem sama s svojimi mislimi in občutkom popolne nemoči.
Naslednje dni sem hodila po hiši kot duhov. Vse me je spominjalo na Tjašo – njene risbe na hladilniku, stara plišasta žirafa na polici, celo vonj po njenem parfumu v kopalnici. Vsakič, ko sem slišala zvonec na vratih ali telefon, sem upala, da je ona. A ni bila.
V službi so sodelavke govorile o porokah svojih otrok. »Moja Ana si želi preprosto poroko na Bledu,« je rekla Marjeta. »Jaz pa komaj čakam, da bom plesala z njo prvi ples!« V grlu me je stisnilo. Nisem mogla povedati resnice – da me moja hči ne želi na svoji poroki. Samo nasmehnila sem se in rekla: »Tudi Tjaša načrtuje nekaj posebnega.«
Nekega popoldneva me je poklicala sestra, Petra. »Kaj se dogaja pri vas? Slišala sem, da Tjaša pripravlja poroko brez tebe.« Njene besede so bile polne začudenja in sočutja. »Ne vem več, kaj naj naredim, Petra. Vse sem ji dala. Vse!« Sem zajokala v telefon. »Mogoče si bila preveč zaščitniška,« je previdno rekla. »Včasih otroci potrebujejo svobodo.«
Začela sem premišljevati o vseh letih vzgoje. Sem res preveč pritiskala nanjo? Sem ji vsiljevala svoje sanje? Spomnila sem se trenutka, ko je hotela študirati umetnost v Ljubljani, jaz pa sem jo prepričala za ekonomijo – »da bo imela varno prihodnost«. Spomnila sem se vseh pogovorov, ko sem ji govorila, kaj je prav in kaj narobe. Morda sem res preveč želela nadzorovati njeno življenje.
Teden dni pred poroko mi je Tjaša poslala sporočilo: »Prosim te, ne prihajaj. To je moj dan.« Sedela sem na robu postelje in gledala v ekran telefona. Srce mi je razbijalo. Andrej je stopil k meni in me objel. »Pusti ji čas,« je rekel tiho.
Na dan poroke sem se zbudila zgodaj zjutraj. Hiša je bila tiha kot grob. Skozi okno sem gledala sivino neba in dežne kaplje na steklu. V mislih sem si predstavljala Tjašo v beli obleki, kako stopa proti oltarju brez mene ob sebi. V tistem trenutku sem začutila praznino, ki je nisem znala opisati.
Popoldne me je obiskala soseda Marinka. »Slišala sem za Tjašo… Kako si?« Njene oči so bile polne skrbi. »Ne vem več, kdo sem brez nje, Marinka. Vse življenje sem bila samo mama.« Marinka me je prijela za roko: »Otroci odrastejo in gredo svojo pot. Ampak to ne pomeni, da te ne potrebuje.«
Tiste noči nisem mogla spati. Prebirala sem stare fotografije – Tjaša kot dojenček v mojem naročju, Tjaša s prvim šolskim nahrbtnikom, Tjaša na maturantskem plesu… Vsaka slika mi je trgala srce.
Čez nekaj dni me je poklicala Petra: »Si že govorila s Tjašo?« Samo odkimal sem in začutil novo solzo na licu. »Mogoče bi ji morala napisati pismo,« je predlagala sestra.
Sedla sem za mizo in začela pisati:
»Draga Tjaša,
vem, da sem naredila napake. Vem, da sem te včasih preveč silila in premalo poslušala tvoje želje. Ampak vedno sem te imela rada in vse, kar sem delala, sem delala iz ljubezni do tebe. Upam, da mi boš nekoč odpustila in mi dovolila biti del tvojega življenja.
Tvoja mama.«
Pismo sem pustila na njeni pošti in čakala odgovor kot obsojenka na razsodbo.
Minili so tedni tišine. Vsak dan sem upala na sporočilo ali klic – a ga ni bilo.
Nekega večera pa je zazvonil telefon. Bila je Tjaša.
»Mami…« njen glas je bil tih in zlomljen. »Prebrala sem tvoje pismo.«
»Tjaša… oprosti mi…«
»Tudi jaz ti oprostim… Samo potrebovala sem čas zase.«
V tistem trenutku se mi je odvalil kamen od srca – a rana je ostala.
Danes še vedno ne vem, ali bom kdaj spet del njenega življenja tako kot prej. Ampak vem nekaj: ljubezen med materjo in hčerjo ni nikoli preprosta.
Se tudi vi kdaj vprašate: kje smo starši naredili napako? Ali pa smo le preveč ljubili?