Moja hči je zapravila 3000 evrov za igre – ali sem res jaz kriv?

»Tjaša! Kaj si naredila?!« sem zavpil, ko sem zagledal izpisek iz banke. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo v prsih. Moja osemletna hči je stala pred menoj, z velikimi očmi, ki so se polnile s solzami. »Oči, samo hotela sem imeti tiste nove žetone v igri… Saj si rekel, da lahko igram.«

V tistem trenutku sem se počutil kot najslabši oče na svetu. Vedno sem verjel, da imam vse pod nadzorom – da sem odgovoren, da vem, kaj se dogaja v naši hiši v Domžalah. A zdaj sem stal pred dejstvom, da je Tjaša v nekaj dneh zapravila 3000 evrov za spletne igre na moji kreditni kartici. Kako se je to lahko zgodilo? Kje sem zgrešil?

V glavi so mi švigale misli. Moja žena, Petra, je tiho sedela na kavču in si grizla ustnico. V zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. »Zakaj nisi preveril nastavitev na računalniku? Saj veš, da otroci danes vse znajo!« mi je očitala. »Pa saj sem…« sem začel, a sem vedel, da lažem sebi in njej. Resnica je bila, da sem bil prepričan, da Tjaša ne bo nikoli naredila česa takega.

Tisto noč nisem spal. Ležal sem v temi in poslušal tiho dihanje svoje družine. Spraševal sem se: ali sem res tako slab oče? Vedno sem delal dolge ure v službi – v računovodstvu v Ljubljani – in domov prihajal utrujen. Tjaši sem dovolil igrati igre na računalniku, ker sem verjel, da ji s tem omogočam nekaj sprostitve in veselja. Nikoli pa nisem pomislil, da bi lahko to preraslo v nekaj tako drastičnega.

Naslednji dan sem moral poklicati banko. Gospa na drugi strani žice je bila prijazna, a neizprosna: »Gospod Novak, transakcije so bile potrjene z vašo kartico. Če gre za zlorabo s strani družinskega člana, žal ne moremo povrniti denarja.«

Ko sem to povedal Petri, je izbruhnila: »To je tvoja krivda! Vedno si preveč popustljiv!« Njene besede so me zadele kot klofuta. Spomnil sem se vseh trenutkov, ko sem Tjaši rekel: »Samo še pet minut.« Včasih sem ji celo sam kupil kakšno igro, ker me je prosila s tistimi velikimi očmi.

Tjaša je sedela v svoji sobi in jokala. Ko sem stopil k njej, me je pogledala s tresočim glasom: »Oči, ali me imaš še rad?« Srce mi je počilo. Prijel sem jo v naročje in ji zašepetal: »Seveda te imam rad. Vedno te bom imel rad.«

A v meni je vrelo. Kako naj ji razložim vrednost denarja? Kako naj ji povem, da ni prav zapravljati tako velike vsote za nekaj virtualnega? Spomnil sem se svojega otroštva v Kamniku – kako smo zbirali vsak tolar za sladoled in kako smo si delili eno žogo celo poletje. Danes pa otroci kliknejo gumb in denar izgine.

Zvečer smo imeli družinski sestanek. Petra je bila še vedno hladna do mene. »Moramo postaviti pravila,« je rekla strogo. »Tjaša ne bo več igrala brez nadzora.« Strinjal sem se, a globoko v sebi sem vedel, da ni samo Tjašina napaka. Tudi jaz bi moral biti bolj pozoren.

Naslednje dni sem opazoval Tjašo. Bila je tiha, zamišljena. Ni več prosila za računalnik. Nekega popoldneva mi je prinesla risbo – narisala je našo družino in pod sliko napisala: »Oprosti.« Skoraj sem zajokal.

V službi so sodelavci hitro izvedeli za moj problem – nekdo je slišal moj klic banki in govorice so se razširile kot požar po suhi travi. »Ej, Novak, a ti hči kupuje delnice ali samo igre?« so se šalili. Smejal sem se z njimi, a v sebi me je bolelo.

Petra mi je predlagala, naj obiščeva svetovalca za družine. Sprva sem bil proti – saj nismo ena tistih ‚problematičnih‘ družin! A ko sem videl Tjašo, kako se izogiba pogovoru in se zapira vase, sem popustil.

Svetovalka, gospa Marjeta, nas je sprejela s toplim nasmehom. »To ni samo vprašanje denarja ali pravil na računalniku,« nam je rekla. »To je vprašanje zaupanja in komunikacije.« Pogovarjali smo se dolgo – o tem, kako se počutimo kot starši, kako Tjaša doživlja svet iger in kako lahko skupaj najdemo ravnotežje.

Počasi smo začeli graditi novo zaupanje. Skupaj smo postavili pravila za uporabo računalnika – vedno mora biti kdo od naju zraven; kreditna kartica ni več shranjena v nobenem računu; vsak nakup mora biti najprej odobren.

A še vedno me preganjajo vprašanja: Ali bi moral biti bolj strog? Ali bi moral več časa preživeti z njo namesto pred televizijo ali računalnikom? Ali smo starši danes res pripravljeni na vse pasti sodobnega sveta?

Nekega večera sva s Tjašo skupaj pekla palačinke. Smejala sva se in packala po kuhinji. Pogledala me je in rekla: »Oči, zdaj vem, da ni vse v igrah.« Objela me je in prvič po dolgem času sem začutil mir.

A še vedno ponoči ležim buden in razmišljam: Ali lahko sploh kdaj veš, da si dober starš? Ali ni vsak dan nova lekcija – tudi če boli?

Kaj vi mislite? Ste že kdaj doživeli kaj podobnega? Kako ste vi rešili podobne težave s svojimi otroki?