Moj tast v dnevni sobi: pet mesecev, ki so spremenili vse
»A boš še dolgo zasedal kavč, Peter?« je zagrmel tast izza časopisa, medtem ko sem skušal v miru pogledati večerne novice. Njegov glas je bil kot rezilo – oster, nestrpen, poln neizrečene zamere. V tistem trenutku sem vedel, da bo še en dolg večer. Že pet mesecev je živel pri nas, odkar je padel in si zlomil kolk. Moj dom je postal bojišče, kjer sem vsak dan izgubljal košček sebe.
Ko sva se z Mojco odločila, da ga vzameva k sebi, sem si govoril: »Saj bo šlo, to je družina.« A nisem vedel, da bo to pomenilo konec najine zasebnosti, najinih večerov ob vinu in tišini. Tast Tone je bil vedno trmast, a zdaj je postal še bolj zahteven. Vse mu je šlo na živce – kako kuham kavo, kako obešam perilo, celo kako diham. »V mojem času smo znali pospraviti za sabo!« je godrnjal, ko sem pozabil pospraviti skodelico.
Najhuje pa je bilo, da se je Mojca postavila na njegovo stran. »Saj veš, da mu ni lahko,« mi je šepetala ponoči, ko sem ji potožil, da ne zdržim več. »Saj ni za vedno.« A vsak dan se je vlekel kot žvečilni gumi. Zjutraj sem vstal že utrujen od misli na nove prepire. Tone je imel svoje navade – zajtrk ob sedmih, radio na glas, komentiranje vsake novice. »Ta vlada nas bo spravila na kant!« je tulil izza mize. Sin Luka ga je sprva občudoval, zdaj pa se mu izogiba kot maček vodi.
Nekega dne sem prišel domov in našel svojo najljubšo knjigo razrezano na koščke. »Kaj pa si naredil?!« sem zavpil. Tone me je pogledal s hladnimi očmi: »Bil je čas za čiščenje navlake.« Mojca je planila med naju: »Oče ni vedel…« A jaz sem vedel – to ni bilo naključno. To je bil klic na pomoč ali pa maščevanje.
Začel sem se umikati iz lastnega doma. Po službi sem hodil na dolge sprehode po Tivoliju, samo da ne bi bil doma. Prijatelji so opazili spremembo. »A si v redu?« me je vprašal Gregor ob pivu. »Ne vem več, kdo sem,« sem priznal. »Moj dom ni več moj.«
Nekega večera sem slišal Luko jokati v svoji sobi. Prisedel sem k njemu in ga vprašal: »Kaj te muči?« Pogledal me je s solznimi očmi: »Dedi mi reče, da sem len in razvajen… Da nisem pravi moški.« Srce mi je padlo v želodec. Kako naj zaščitim sina pred lastnim tastom?
Tiste noči sem Mojci rekel: »Tako ne gre več. Izgubljamo sebe.« Pogledala me je s tistim utrujenim izrazom, ki ga zadnje čase ni mogla skriti. »Kaj naj storim? Saj nima kam…«
Naslednji teden smo imeli družinski sestanek. Tone je sedel za mizo kot general pred bitko. »Če vam grem tako na živce, bom pa šel!« je zarohnel. Luka se je stisnil k meni, Mojca pa je tiho jokala. »Nočemo te vreči ven, ampak vsi trpimo,« sem rekel z zlomljenim glasom.
Tone se ni ganil. Še naprej je živel po svojih pravilih. Mojca se je zaprla vase, jaz pa sem postal senca samega sebe. Začel sem razmišljati o ločitvi – prvič v življenju.
Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Tone se je ponoči zgrudil v kopalnici. Poklicali smo rešilca in tisto noč prebedeli v bolnišnici. Ko sem ga videl priključenega na aparate, me je preplavil val krivde in sočutja. Je res tako težko biti star in odvisen od drugih?
Po tistem dogodku se je nekaj premaknilo tudi v njem. Ko se je vrnil domov, ni več komentiral vsake malenkosti. Začel je poslušati Luko in mu celo pomagal pri nalogi iz matematike. Nekega večera mi je rekel: »Peter… oprosti za vse.« Prvič po petih mesecih sva pila kavo v tišini – brez očitkov.
A škoda je bila narejena. Mojca in jaz sva potrebovala mesece, da sva si spet upala govoriti o svojih občutkih brez strahu pred prepiri. Luka še vedno beži pred konflikti in ponoči ga prebudijo nočne more.
Zdaj Tone živi v domu za starejše v Domžalah. Obiskujemo ga vsak teden in pogovori so lažji kot prej. A doma še vedno čutim praznino – kot bi nekdo iztrgal del mene in ga nikoli ne vrnil.
Včasih sedim sam v dnevni sobi in se sprašujem: Ali smo res naredili vse prav? Je mogoče rešiti družino, ko te vsakodnevni konflikti razjedajo od znotraj? Kaj bi vi storili na mojem mestu?