Moj sin ne bo služabnik v hiši! – Zgodba o družini, razpeti med pričakovanji in sanjami

»Moj sin ne bo služabnik v hiši!« je zadonelo iz kuhinje, tako glasno, da so se še kozarci na polici zatresli. Stala sem ob štedilniku, v rokah sem držala leseno žlico, ki je še kapljala od juhe. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila skozi najmanjšo razpoko v steni. Moj mož Marko je sedel za mizo in nemo gledal v svoj telefon, kot da ga vse skupaj ne zadeva. Na drugi strani mize je sedela njegova mama, gospa Marija, s stisnjenimi ustnicami in pogledom, ki bi lahko stopil sneg s Triglava.

»Ne razumem, zakaj vedno pričakuješ, da boš ti vse naredila!« je nadaljevala. »Marko ima službo, utrujen je! Ti pa si vendar doma z otrokom!«

V meni je vrelo. Že mesece sem bila na porodniškem dopustu z najinim sinom Janom, ki je imel komaj leto dni. Vsak dan sem vstajala ob petih zjutraj, pripravljala zajtrk, pospravljala stanovanje, prala perilo in skrbela za otroka. Marko je res hodil v službo, a ko je prišel domov, se je usedel pred televizijo ali računalnik. Pomagal ni skoraj nikoli. In vedno, ko sem ga prosila za pomoč, je rekel: »Saj imaš čas, ti si doma.«

A tisti dan je bilo drugače. Tisti dan sem bila na robu.

»Marija,« sem začela tiho, a odločno. »Tudi jaz sem utrujena. Tudi jaz bi rada kdaj sedla in počivala. Zakaj je samoumevno, da moram vse narediti jaz?«

Marko je dvignil pogled z zaslona in me presenečeno pogledal. Njegova mama pa je skoraj planila pokonci.

»V naših časih smo ženske znale poskrbeti za dom! Nikoli nisem prosila tvojega očeta za pomoč!«

»In si bila zaradi tega srečna?« sem jo vprašala. V zraku je zadišalo po uporu.

Nastala je tišina, ki jo je prekinil le Janov jok iz spalnice. Hitro sem stekla do njega in ga vzela v naročje. Njegove solzne oči so me spomnile, zakaj se sploh trudim. Zaradi njega. Da bo nekoč živel v svetu, kjer ne bo samoumevno, da so ženske služkinje v lastnem domu.

Ko sem se vrnila v kuhinjo, sta me oba gledala – Marko z negotovostjo, Marija z zamero.

»Ne bom več prenašala tega!« sem rekla in začutila, kako mi glas drhti. »Ne bom več tista, ki vse naredi sama. Če to pomeni prepir ali zamero – naj bo tako.«

Marija je vstala in si popravila torbico na rami. »Sama si si kriva! Če bi bila boljša žena…«

Vrata so se zaloputnila za njo.

Marko je nekaj časa molčal. Potem pa: »Zakaj moraš vedno komplicirati? Saj veš, da mama misli dobro.«

»Marko, ali res misliš, da je prav, da vse pade name? Da ti prideš domov in se usedeš pred televizijo? Kaj pa jaz? Kdaj imam jaz pravico do počitka?«

Zavzdihnil je in skomignil z rameni. »Ne vem… Saj si vedno tako pridna.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Moj sin ne bo služabnik v hiši!« Kaj če bi bil Jan punca? Bi potem pričakovali od nje, da bo služila možu? Zakaj so ta pričakovanja še vedno tako močna pri nas?

Naslednji dnevi so bili napeti. Marija ni več prihajala na obisk. Marko je bil zadržan in tih. Jaz pa sem začela razmišljati o svojem življenju – o tem, kaj si resnično želim.

Nekega popoldneva sem poklicala svojo prijateljico Nino.

»Nina, ali imaš občutek, da si ujeta? Da vsi pričakujejo od tebe stvari samo zato, ker si ženska?«

Nina se je zasmejala grenko: »Seveda! Moj Peter še vedno misli, da je pomivanje posode nekaj ženskega. Ampak veš kaj? Pred kratkim sem mu rekla: ‚Če lahko delaš sendviče zase, lahko tudi posodo pomiješ.‘ Najprej je bil užaljen, zdaj pa mu gre že kar dobro.«

Pogovor z Nino mi je dal pogum. Naslednjič, ko je Marko prišel domov in se usedel pred televizijo, sem mu mirno rekla: »Jan rabi kopanje. Jaz grem ven na sprehod sama.«

Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa…?«

»Ti si njegov oče. Tudi ti znaš.«

Ko sem se vrnila čez uro in pol, sta bila oba v pižamah in Jan je spal. Marko mi ni rekel ničesar – a prvič po dolgem času sem se počutila svobodno.

A ni šlo brez posledic. Marija me je začela ogovarjati pri sorodnikih – da sem lena, da zanemarjam moža in otroka. Na družinskih kosilih so me gledali postrani. Marko ni znal postaviti meje med mano in svojo mamo.

Nekega večera sva imela hud prepir.

»Zakaj ne moreš reči svoji mami naj neha? Zakaj vedno jaz izpadem slaba?«

»To je moja mama! Ne morem ji ukazovati!«

»Ampak jaz sem tvoja žena! Kdaj boš stal za mano?«

Marko ni imel odgovora.

Začela sem razmišljati o ločitvi. O tem nisem nikoli govorila na glas – a občutek ujetosti me je dušil vsak dan bolj.

Nekega večera sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Jan je spal v svoji posteljici. V roki sem držala šalico čaja in premišljevala: ali naj vztrajam zaradi otroka? Ali naj grem zaradi sebe?

Naslednje jutro sem Marku pustila pismo na mizi:

»Dragi Marko,
Ne morem več živeti v senci pričakovanj tvoje mame in tvoje brezbrižnosti. Potrebujem partnerja, ne gospodarja ali še enega otroka. Če želiš biti del najine družine kot enakovreden član – pokaži to z dejanji. Če ne – bom šla svojo pot.
Tvoja Ana.«

Ko se je vrnil iz službe, me je dolgo gledal brez besed.
»Ali res misliš tako?«
»Mislim.«

Tisti dan se je nekaj premaknilo tudi v njem. Ni bilo lahko – potrebovala sva mesece pogovorov in tudi obisk pri terapevtki Mojci v Mostah. A počasi sva začela graditi nekaj novega – odnos brez samoumevnih vlog in brez tihega trpljenja.

Danes vem: čeprav me še vedno kdaj zaboli pogled tašče ali kakšna opazka na družinskem kosilu, imam svoj glas. In Jan raste v domu, kjer vidi očeta s sesalcem in mamo s knjigo v roki.

Včasih se vprašam: Koliko žensk še vedno živi v senci tujih pričakovanj? In koliko nas bo še potrebovalo pogum za prvi korak?
Kaj vi mislite – bi vi zmogli narediti isto?