Moj sin je vedno na njeni strani: Bitka za družino v senci nerazumevanja
»Ne morem več, res ne morem več!« sem zakričala v prazno kuhinjo, ko sem s tresočimi rokami odlagala telefon na mizo. Glas mojega sina, Mateja, je še vedno odzvanjal v mojih ušesih: »Mama, prosim te, nehaj. Tanja ve, kaj dela. Zaupaj ji.« Kako naj zaupam ženski, ki je v našo družino prinesla toliko napetosti? Kako naj sprejmem, da je moj sin zdaj njen mož in ne več samo moj otrok?
Včasih se mi zdi, kot da sem izgubila Mateja tistega dne, ko je rekel »da« pred oltarjem v cerkvi sv. Jakoba. Tanja je bila vedno tiha, a hladna. Nikoli ni pokazala pravega zanimanja za našo družino. Ko sem jo prvič povabila na kosilo, je komajda jedla in skoraj nič govorila. Počutila sem se kot tujka v lastni hiši.
»Mama, ne bodi taka. Tanja je samo sramežljiva,« me je tolažil Matej. Ampak jaz sem čutila nekaj drugega – kot da me preizkuša, kot da čaka na mojo napako.
Zadnji meseci so bili še posebej težki. Po očetovi smrti sem ostala sama v veliki hiši. Upala sem, da bo Matej pogosteje prihajal domov, da bova skupaj prebolela izgubo. Namesto tega pa je vse več časa preživljal pri Tanji in njeni družini v Domžalah. Ko sem ga klicala, je bil vedno zaposlen ali pa je rekel: »Mama, danes ne morem. Tanja ima rojstni dan od tete.« Vedno Tanja.
Pred dvema tednoma sem zbrala pogum in ju povabila na nedeljsko kosilo. Pripravila sem Matejevo najljubšo govejo juho in pečenko. Ko sta prišla, sem že po Tanji videla, da ji ni do druženja. Ves čas je gledala v telefon in odgovarjala na službene maile. Ko sem jo vprašala, če bi mi pomagala narezati solato, je rekla: »Raje ne, imam alergijo na zeleno.«
Po kosilu sem Mateja prosila, če bi mi pomagal popraviti ograjo na vrtu. Tanja je takoj skočila: »Matej ima danes še veliko dela za službo.« In on? Samo pokimal ji je in rekel: »Mama, drugič.«
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale besede: »Matej ima še veliko dela za službo.« Kdaj je postalo normalno, da žena odloča o tem, kdaj bo moj sin pomagal lastni materi? Ali sem res tako zahtevna? Ali pa je Tanja tista, ki ga odvrača od mene?
Naslednji teden sem šla po nakupih v Mercator in srečala sosedo Olgo. »Marija, kako si?« me je vprašala prijazno. »Ah, veš kako je… Matej in Tanja sta tako zaposlena… Skoraj ju ne vidim več.« Olga me je sočutno pogledala: »Veš, danes so mladi drugačni. Moja hči tudi vse posluša svojega moža. Saj bo bolje.«
A meni ni bilo nič bolje. Počutila sem se izdano in osamljeno. Vsak dan sem čakala njegov klic ali sporočilo. Namesto tega sem dobila le kratke odgovore: »V redu smo.« »Nimamo časa.« »Pokličem kasneje.«
Prejšnjo soboto sem se odločila, da grem nenapovedano do njiju v Domžale. Prinesla sem domačo potico in upala, da bosta vesela obiska. Ko sem pozvonila, mi je vrata odprla Tanja – brez nasmeha. »Marija… nismo vas pričakovali.« Matej je bil v dnevni sobi in gledal televizijo.
»Prišla sem samo na hitro… prinesla sem potico.«
Tanja je pogledala uro: »Ravno smo imeli načrte za popoldne…« Matej pa ni rekel ničesar. Samo sedel je tam in gledal v tla.
Ko sem odhajala po stopnicah navzdol, sem zaslišala Tanjo: »Matej, moraš ji povedati!«
Zamrznila sem na mestu in prisluhnila.
»Ne morem ji kar tako reči… Saj veš, kako je občutljiva.«
»Ampak ne more kar hoditi nenapovedano! To ni več njena hiša!«
Solze so mi zalile oči. Nisem več mogla zadrževati bolečine.
Ko sem prišla domov, sem sedla za kuhinjsko mizo in jokala kot otrok. Nikoli si nisem mislila, da bom postala tista tašča iz šal – tista osamljena ženska, ki jo vsi gledajo postrani.
Naslednji dan me je poklical Matej.
»Mama… oprosti za včeraj. Ampak res bi te prosil… če lahko prej pokličeš, preden prideš.«
»Torej zdaj moram prositi dovoljenje za obisk lastnega sina?« sem ga vprašala s tresočim glasom.
»Ne gre za dovoljenje… Samo… Tanja ima rada red in zasebnost.«
»In jaz? Kje pa sem jaz v tej zgodbi?«
Za trenutek je molčal.
»Mama… rad te imam. Ampak zdaj imam svojo družino.«
Te besede so me zarezale globlje kot karkoli prej.
V dneh zatem sem razmišljala o vseh letih, ko sem ga sama vzgajala – ko sva skupaj hodila na izlete na Veliko planino, ko sva pekla piškote za božič… Kdaj se je vse to izgubilo?
Mogoče res nisem razumela Tanjo – mogoče sem bila preveč zaščitniška ali pa preveč navezana na sina. Ampak ali to pomeni, da moram zdaj sprejeti vlogo stranske opazovalke v njegovem življenju?
Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči iz sosednjih hiš ter se sprašujem: Ali res ni več prostora zame? Je to naravni tok življenja ali pa bi morala bolj vztrajati za svoj odnos s sinom?
Dragi bralci… Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi se umaknili ali bi se borili za svojega otroka?