Moj mož, škrtuh: Sanjam o ločitvi
»Jasmina, a res rabiš novo jakno? Saj imaš še tisto izpred treh let!« Bojanov glas je rezal skozi kuhinjo kot nož skozi maslo. Stala sem pred odprto omaro in v rokah držala staro, sprano bundo, ki je že zdavnaj izgubila obliko. »Bojan, zunaj je minus deset. Ta jakna ni več za nikamor,« sem poskušala mirno. On pa je le zamahnil z roko in se usedel za mizo, kjer je že čakal njegov preračunani zajtrk – dve rezini kruha in pol lončka jogurta.
Tako se začne skoraj vsak moj dan. Že deset let štejem cente, tehtam vsako željo in požiram besede, ki bi jih rada izrekla. Ko sem se poročila z Bojanom, sem verjela v skupno prihodnost, v dom, kjer bova oba rasla in si pomagala. A kmalu sem spoznala, da je Bojanov svet sestavljen iz številk, popustov in neprestanega strahu pred zapravljanjem. Ljubezen? Ta se meri v prihrankih.
Najhuje je bilo prvič, ko sem ga prosila za denar za obisk frizerja. »A ni dovolj, da si sama postrižeš konice? Saj nisi več najstnica!« me je zavrnil pred lastno mamo. Njena tišina me je bolela bolj kot njegove besede. V tistem trenutku sem prvič začutila sram – ne zaradi sebe, ampak zaradi njega.
Moja mama mi je vedno govorila: »Jasmina, pazi, koga boš vzela za moža. Denar ni vse.« A kdo bi si mislil, da bo prav denar postal najin največji sovražnik? Včasih ponoči ležim budna in štejem minute do jutra. Sprašujem se, ali je to res življenje, ki sem si ga želela.
Najin sin Luka ima osem let. Je živahen fantič, ki si želi le toplega objema in kakšne igrače tu in tam. A tudi njemu Bojan ne prizanaša. »Zakaj bi mu kupovala novo žogo? Saj ima še tisto staro!« mi zabrusi vsakič, ko Luka s prosečimi očmi pogleda v trgovini proti policam z igračami. Včasih se mi zdi, da Bojan ne razume otroške sreče – ali pa jo preprosto ne zna dati.
Pred dvema mesecema sem dobila povišico v službi. Prvič po dolgem času sem začutila ponos in upanje. Ko sem mu povedala, je le skomignil: »No, zdaj boš pa lahko še več dala na stran.« Ni bilo čestitke, ni bilo objema – le še ena priložnost za varčevanje.
V službi me sodelavke pogosto vprašajo: »Jasmina, zakaj si vedno tako resna?« Ne vedo, da vsak dan nosim težo domačih sten. Da moram prositi za vsak evro za šolske potrebščine ali novo perilo. Da sem postala mojstrica v iskanju popustov in akcij – ne iz veselja, ampak iz nuje.
Pred kratkim sem obiskala svojo sestro Petro v Mariboru. Ona živi drugače – njen mož Marko ji kdaj pa kdaj prinese rože brez razloga, skupaj hodita na izlete in si privoščita večerjo v restavraciji. Ko sem ji potožila o Bojanu, me je pogledala s tistim žalostnim nasmehom: »Jasmina, a res misliš tako živeti do konca? Saj nisi ujeta.«
A jaz se počutim ujeta. Vsak poskus pogovora z Bojanom se konča z njegovimi očitki: »Ti bi samo zapravljala! Saj vidiš, kako drugi komaj preživijo!« Včasih mu skušam razložiti, da ni vse v denarju – da si želim topline, spontanosti, občutka varnosti. A on me ne sliši. Njegov svet so računi in varčevanje.
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala v temo. Luka je spal, Bojan je gledal poročila. V roki sem držala skodelico čaja in razmišljala o ločitvi. Kako bi bilo? Bi zmogla sama? Bi Luka trpel? Srce mi je razbijalo od strahu in hkrati od upanja.
Naslednje jutro sem zbrala pogum in Bojanu rekla: »Morava se pogovoriti.« Pogledal me je čez rob očal: »Spet boš jamrala zaradi denarja?«
»Ne gre samo za denar! Gre za naju! Za to, da se ne počutim več ljubljeno! Da si želim več od življenja kot le varčevanja!«
Za trenutek je obmolknil. Potem pa hladno: »Če ti ni prav, veš kje so vrata.«
Tiste besede so me zarezale globoko v dušo. Šla sem v kopalnico in jokala kot otrok. Prvič po dolgem času sem si dovolila občutiti bolečino – ne le zaradi njega, ampak tudi zaradi sebe. Zaradi vsega, kar sem izgubila v teh letih.
Naslednje dni sem bila tiha kot miška. Bojan tega ni opazil ali pa ga ni zanimalo. Luka me je objel in rekel: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem mu znala odgovoriti.
V službi sem začela iskati informacije o ločitvah. Kakšne so možnosti? Kako bi bilo z Luko? Bi zmogla finančno? Strah me je bilo priznati sebi, da si želim oditi – a še bolj me je bilo strah ostati.
Nekega popoldneva sem šla z Luko na sladoled. Sedela sva na klopci ob Dravi in gledala labode. Luka me je pogledal: »Mami, a boš vedno tukaj z mano?«
Solze so mi spolzele po licu. »Vedno bom tukaj zate, srček.«
Tistega večera sem Bojanu povedala svoje načrte. Bila sem mirna kot še nikoli: »Bojan, odločila sem se. Grem.«
Ni rekel ničesar. Samo pogledal me je – prvič po dolgem času zares – in potem odšel v spalnico.
Zdaj sedim v prazni dnevni sobi in pišem svojo zgodbo. Srce mi bije močno, a prvič po dolgem času čutim upanje.
Se splača ostati zaradi varnosti ali oditi zaradi sreče? Koliko je vredna svoboda? Bi vi imeli pogum narediti korak v neznano?