„Mislila sem, da ji pomagam, zdaj pa sem le še njena varuška, kuharica in denarnica” – Izpoved upokojene mame

»A boš še dolgo gledala televizijo?« je Petra spet stala v kuhinji, roke prekrižane, obrvi stisnjene v črto. »Mami, Nika mora jutri zgodaj vstati. Lahko greš z njo spat? Jaz moram še nekaj delati za službo.«

Zazrla sem se v ekran, a nisem več videla slike. Samo še zvok njenega glasu mi je odzvanjal v ušesih. Spet. Spet jaz. Vedno jaz. Vstala sem in brez besed odšla v Nikino sobo. Moja vnukinja je že napol spala, drobna roka je visela čez rob postelje. Pokrila sem jo in se usedla poleg nje. V temi sem začutila težo let in vsega, kar sem v zadnjih mesecih nosila na svojih ramenih.

Ko se je Petra pred pol leta s kovčki in Nikico pojavila na mojem pragu, sem bila prepričana, da delam prav. »Mami, nimam kam. Luka me je pustil, stanovanje je njegovo. Prosim te, samo nekaj časa, dokler ne najdem rešitve.«

Objela sem jo in ji rekla: »Seveda, Petra. Vedno si dobrodošla doma.«

Prve tedne sem bila srečna, da imam družbo. Hiša je spet dišala po otroškem smehu in sveže pečenih piškotih. Petra je bila utrujena, a hvaležna. Skupaj sva kuhali, se pogovarjali pozno v noč. Nika je tekala po vrtu in mi nosila marjetice.

A potem so se stvari začele spreminjati. Petra je dobila službo v Ljubljani in vsak dan prihajala domov pozno. »Mami, lahko ti danes skuhaš? Jaz res ne zmorem.«

»Mami, lahko greš po Niko v vrtec?«

»Mami, lahko posodiš še za položnice? Plačo dobim šele naslednji teden.«

Sprva sem vse sprejemala kot nekaj samoumevnega. Saj sem mama. Saj ji pomagam na noge. Saj bo kmalu bolje.

A dnevi so postajali tedni, tedni meseci. Petra je vedno bolj izginjala iz najinega skupnega življenja. Zjutraj je hitela skozi vrata s telefonom na ušesu, zvečer pa se je vračala izmučena in brez volje za pogovor. Nika je postala moja senca – skupaj sva zajtrkovali, skupaj sva hodili na sprehode, skupaj sva brali pravljice pred spanjem.

Nekega večera sem sedela v kuhinji in štela kovance za mleko in kruh. Poklicala sem Petro: »Petra, veš, zadnje čase res veliko prispevam za gospodinjstvo. Morda bi lahko kaj dodala?«

Zavila je z očmi: »Mami, saj veš, da nimam veliko. Saj bo kmalu bolje.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Saj bo kmalu bolje.« Ampak ni bilo bolje. Vsak mesec sem iz pokojnine krpala luknje – za vrtec, za hrano, za bencin.

Začela sem opažati tudi druge stvari. Petra ni več pomagala pri hiši. Posoda se je kopičila v koritu, perilo v kopalnici. Če sem kaj omenila, je zamahnila z roko: »Saj imaš čas, mami.«

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom s sosedo Marijo. »Veš, Marija, včasih imam občutek, da nisem več mama, ampak samo še varuška in kuharica.«

Marija me je pogledala s tistim svojim modrim pogledom: »Veš kaj, Olga? Včasih moraš reči tudi ne.«

A kako naj rečem ne svoji hčerki? Kako naj pustim vnukinjo samo? Kako naj obrnem hrbet svoji družini?

Nekega dne je Petra prišla domov še bolj razdražena kot običajno. Vrata je zaloputnila tako močno, da se je Nika prestrašila in začela jokati.

»Kaj pa je zdaj narobe?« sem jo vprašala tiho.

»Vse! V službi me maltretirajo, Luka mi grozi zaradi stikov z Niko, ti pa mi še tižiš zaradi denarja! Saj ne morem več!«

Stopila sem k njej in jo objela. A ona me je odrinila: »Pusti me! Saj ti nič ne razumeš!«

Tisto noč sem dolgo sedela v temi in premišljevala o svojem življenju. Kje sem izgubila sebe? Kdaj sem postala le še nekdo, ki skrbi za druge?

Naslednji dan sem zbrala pogum in Petro povabila na pogovor.

»Petra, morava se pogovoriti. Ne morem več vsega sama. Potrebujem pomoč – finančno in pri gospodinjstvu.«

Zavila je z očmi: »Mami, saj veš, da nimam časa! Zakaj mi delaš dodatne probleme? Saj si vedno vse zmogla!«

Začutila sem solze v očeh: »Petra, tudi jaz imam meje. Tudi jaz sem človek.«

Nekaj trenutkov sva molčali. Potem je vstala in odšla v svojo sobo.

Tisti večer sem prvič po dolgem času šla sama na sprehod ob Ljubljanici. Gledala sem ljudi okoli sebe – mlade mame z vozički, starejše pare pod roko… Vsi so se mi zdeli tako daleč.

Ko sem se vrnila domov, me je Nika objela: »Babica, a bo vse v redu?«

Stisnila sem jo k sebi: »Ne vem, srček moj. Upam.«

Zadnje tedne poskušam postavljati meje – prosim Petro za pomoč pri hiši in ji povem, kadar ne morem več finančno pomagati. A vsakič znova čutim krivdo – kot da nisem dovolj dobra mama.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Kje je meja med materinsko ljubeznijo in samouničenjem? Ali ima mama sploh pravico reči ne svoji odrasli hčerki?

Kaj bi vi storili na mojem mestu?