Med molitvijo in tišino: Moja pot skozi družinske napetosti

»Zakaj si vedno tako tiha, Petra? Saj nisi v tej hiši le gostja!« Taščin glas je odmeval po kuhinji, ko sem z rokami v pomivalniku drgnila zadnje krožnike po nedeljskem kosilu. V meni je vrelo, a sem ostala tiho. Vedno sem bila tiha. Vedno sem požirala besede, ki so mi ležale na jeziku, ker sem verjela, da je to prav – zaradi miru v hiši, zaradi otrok, zaradi moža.

A tisti dan je bilo drugače. Mogoče zato, ker je bila nedelja in so otroci že tretjič ta teden jokali zaradi njenih pripomb. Mogoče zato, ker sem ponoči spet molila za moč in potrpežljivost, pa sem se zbudila še bolj utrujena kot prej. Mogoče zato, ker sem začela dvomiti, ali je molitev sploh še dovolj.

Mož, Matej, je sedel za mizo in listal po telefonu. Nič ni rekel. Nikoli ni rekel ničesar, kadar je šlo za njegovo mamo. »Veš, Petra, če bi bila bolj odločna, bi te mama bolj spoštovala,« mi je nekoč rekel. A kako naj bom odločna, če vsaka moja beseda sproži nov val očitkov?

»Petra, zakaj nisi dala več soli v juho? Saj veš, da Matej rad bolj začinjeno!« Tašča je stala za mojim hrbtom in me opazovala kot jastreb. »In kruh si spet pozabila speči. Včasih smo imeli vsak dan svež kruh.«

Zagrizla sem se v ustnico in pogledala skozi okno na dvorišče. Otroka sta se igrala v peskovniku. V meni se je nabiral obup. Vsak dan ista zgodba: kritike, primerjave z njo, z njenimi sestrami, z bivšo sosedo iz Prekmurja, ki je baje znala vse bolje kot jaz.

Tistega večera sem se zaprla v spalnico in se sesedla na posteljo. Roke so mi drhtele. Vzela sem rožni venec in začela moliti. »Bog, daj mi moč. Prosim te, pomagaj mi najti mir v tej hiši.« Solze so mi tekle po licih in prvič po dolgem času sem si dovolila priznati: ne zmorem več sama.

Naslednje jutro sem Mateju previdno omenila, da bi se rada pogovorila o tem, kako se počutim. »Petra, saj veš, da mama misli dobro. Malo je zahtevna, ampak tako pač je. Saj bo bolje.« Njegove besede so me zabolele bolj kot taščine pripombe. Bila sem sama.

V službi so me sodelavke pogosto spraševale: »Kako pa kaj doma?« Vedno sem se nasmehnila in rekla: »V redu.« A v resnici sem vsak dan komaj čakala na tistih nekaj minut miru v avtu pred blokom, preden sem šla po otroke v vrtec.

Nekega popoldneva sem šla z Ano na kavo. Ana je moja najboljša prijateljica že od srednje šole. Pozna me bolje kot kdorkoli drug. »Petra, ne moreš vedno vsega nositi sama. Zakaj ne poveš Mateju naravnost? Ali pa ji postaviš mejo?«

»Ne znam, Ana. Bojim se, da bom vse še poslabšala.«

»Ampak tako ne moreš živeti!«

Ana je imela prav. Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih tišine in požiranja besed. O tem, kako me otroka vedno pogosteje sprašujeta: »Mami, zakaj si žalostna?«

Naslednji dan sem se odločila: dovolj imam tišine. Ko je tašča spet začela s svojimi pripombami o tem, kako ne znam zložiti perila ali kako bi morala večkrat posesati hodnik, sem globoko vdihnila.

»Prosim vas, gospa Marija, lahko za trenutek prenehate?«

Vsi so obstali. Matej me je pogledal presenečeno. Tašča je dvignila obrvi.

»Ne želim več poslušati vaših kritik vsak dan. Trudim se po svojih najboljših močeh in vem, da nisem popolna. Ampak to je moj dom in želim si miru.«

Tašča je nekaj časa molčala. Potem pa: »No ja… Saj nisem mislila nič slabega.«

Tisti večer je bila hiša tišja kot običajno. Matej mi ni nič rekel. Otroka sta me objela in rekla: »Mami, danes si bila pogumna.«

A napetost ni izginila čez noč. Naslednje dni je bilo vzdušje hladno. Matej se je umikal pogovorom. Tašča me je gledala postrani.

Spet sem molila – tokrat ne za potrpežljivost, ampak za razumevanje in moč, da vztrajam pri svojih mejah.

Po nekaj tednih so se stvari začele počasi spreminjati. Tašča ni več komentirala vsake malenkosti. Matej me je nekega večera vprašal: »Si res tako nesrečna tukaj?«

»Ne gre za nesrečo. Gre za spoštovanje in občutek domačnosti.«

Pogovorila sva se dolgo v noč. Prvič po letih sva oba priznala svoje strahove – on pred tem, da bi razočaral mamo; jaz pred tem, da bi izgubila sebe.

Danes ni vse popolno. Še vedno pridejo dnevi, ko me stisne v prsih ob kakšni pripombi ali ko začutim hlad med nami pri kosilu. A zdaj vem: nisem sama. Imam vero in imam sebe.

Vsak večer molim – ne le za potrpežljivost, ampak tudi za pogum in razumevanje vseh nas pod isto streho.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji živi podobno zgodbo? Koliko nas molči zaradi miru v hiši? Je res vredno žrtvovati svoj notranji mir za navidezni družinski red?