Med mano in taščo: Ko je mož izbral svojo mamo namesto mene – Dramatična izpoved Tine

»Tina, razumi, mama me zdaj najbolj potrebuje,« je rekel Marko, ko sem ga tistega deževnega večera čakala v kuhinji, z rokami, trdno stisnjenimi ob rob mize. Njegov glas je bil utrujen, a odločen, kot bi že stotič ponavljal isto stvar. V meni je vrelo. »Kaj pa jaz, Marko? Kaj pa midva?« sem skoraj zašepetala, a sem vedela, da bo moj glas zvenel kot obtožba.

Vse se je začelo pred tremi meseci, ko je Markova mama, gospa Marija, padla in si zlomila kolk. Nenadoma je bilo vse podrejeno njej: vožnje v bolnišnico, nakupi, kuhanje, celo najini vikendi, ki sva jih prej preživljala v Bohinju, so postali zgodovina. Marko je bil vsak večer pri njej, jaz pa sem sedela sama v najinem stanovanju v Šiški, poslušala dež, ki je bobnal po oknu, in se spraševala, ali sem sploh še del njegovega življenja.

Najbolj me je bolelo, da sem bila vedno jaz tista, ki je morala popustiti. Ko sem predlagala, da bi šla skupaj na sprehod ali v kino, je Marko vedno rekel: »Mama je danes slabo spala, raje bom pri njej.« Ko sem ga prosila, naj vsaj en večer ostane doma, je samo odkimal: »Tina, saj veš, da je zdaj težko. Saj bo minilo.« Ampak ni minilo. Postajalo je samo še huje.

Vsak dan sem se vračala iz službe v prazno stanovanje. Včasih sem si želela, da bi me kdo vprašal, kako sem, ali pa me samo objel. Moja mama je živela v Mariboru, s sestro sva bili v stikih bolj redko, prijateljice pa so imele svoje družine in skrbi. Počutila sem se kot duh v lastnem življenju.

Nekega večera sem zbrala pogum in šla do gospe Marije. Prinesla sem ji domač jabolčni zavitek, upajoč, da bova našli skupen jezik. Sedela sem v njeni dnevni sobi, kjer je televizija tiho brnela, in ji ponudila kos peciva. Pogledala me je s tistim hladnim, ocenjevalnim pogledom, ki sem ga poznala že od začetka najinega odnosa. »Tina, veš, Marko je vedno bil moj ponos. On je edini, ki me res razume. Ti si še mlada, boš že razumela, ko boš imela svoje otroke,« je rekla in zavrnila zavitek.

V meni je nekaj počilo. V tistem trenutku sem vedela, da nikoli ne bom dovolj dobra zanjo. Nikoli ne bom tista, ki bi jo sprejela kot hčerko. Ko sem zvečer povedala Marku, kaj se je zgodilo, je samo skomignil z rameni: »Mama je pač taka. Saj veš, da ne misli nič slabega.« Ampak jaz sem vedela, da misli. In da je Marko vedno na njeni strani.

Začela sem se umikati. V službi sem ostajala dlje, sprejemala dodatne projekte, samo da ne bi bila doma. Včasih sem šla po službi na dolg sprehod po Rožniku, kjer sem lahko jokala, ne da bi me kdo videl. Marko tega ni opazil. Ko sem ga vprašala, če sploh še opazi, da me ni, je rekel: »Saj veš, da te imam rad, ampak zdaj ni pravi čas za naju.«

Nekega večera sem ga čakala do polnoči. Ko je končno prišel domov, je dišal po bolnišničnem razkužilu in utrujenosti. »Tina, mama je imela danes slab dan. Ne morem je pustiti same,« je rekel, še preden sem karkoli rekla. Takrat sem prvič pomislila, da ga mogoče sploh ne potrebujem več. Da sem sama sebi dovolj.

Začela sem se pogovarjati s sodelavcem, Petrom, ki je vedno znal prisluhniti. Nič ni bilo med nama, samo pogovori o življenju, o tem, kako je težko, ko te tisti, ki ga imaš najraje, ne vidi več. Peter mi je rekel: »Tina, ne pozabi nase. Če se boš izgubila, te nihče ne bo našel.« Njegove besede so mi še dolgo odzvanjale v glavi.

Nekega dne sem Marku postavila ultimat: »Marko, ali bova midva še kdaj na prvem mestu, ali bom vedno druga za tvojo mamo?« Pogledal me je, kot da sem mu postavila najtežje vprašanje na svetu. »Tina, mama je zdaj res slaba. Ne morem je pustiti. Saj bo minilo,« je ponovil. Takrat sem vedela, da ne bo minilo. Da bo vedno tako.

Začela sem razmišljati o ločitvi. O tem, da bi šla stran, našla stanovanje zase, začela znova. Strah me je bilo, a še bolj me je bilo strah, da bom ostala ujeta v tem krogu samote in zanikanja. Ko sem to omenila Marku, je bil šokiran. »Tina, saj ne misliš resno? Saj sem ti rekel, da te imam rad!« »Ampak jaz tega ne čutim več, Marko. Ne čutim, da sem pomembna,« sem mu odgovorila.

Nekaj dni je bilo napetih, skoraj nisva govorila. Potem pa je prišel večer, ko sem spakirala kovček in mu rekla: »Marko, grem. Če boš kdaj pripravljen izbrati naju, me poišči. Ampak jaz ne morem več živeti v senci tvoje mame.«

Odhod je bil boleč. Prvi teden sem jokala vsak večer. Potem pa sem začela dihati. Prvič po dolgem času sem šla sama na izlet na morje, v Strunjan, kjer sem sedela na klopci in gledala v sončni zahod. Počutila sem se svobodno, a tudi žalostno.

Marko me je klical, pisal dolga sporočila, a nisem odgovarjala. Potrebovala sem čas zase. Počasi sem začela znova graditi svoje življenje. Prijavila sem se na tečaj joge, spoznala nove ljudi, začela pisati dnevnik. Včasih sem še vedno pomislila na Marka, na vse, kar sva imela. Ampak vedela sem, da sem naredila prav.

Danes, ko gledam nazaj, se sprašujem: ali je prav, da v Sloveniji še vedno pričakujemo, da bodo ženske vedno popuščale, vedno razumele, vedno dajale prednost družini pred sabo? Kdaj bomo začeli poslušati tudi sebe? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?