Med dvema svetovoma: Zgodba babice, ki ne sme videti svojega vnuka

»Marija, prosim te, pojdi zdaj, Matej bo vsak čas doma,« je šepetala Tjaša, medtem ko sem v naročju zibala malega Gala. Njegove drobne ročice so se oklepale mojega prsta, kot da bi čutil, da bo kmalu moral spet brez mene. Srce mi je razbijalo v prsih, ko sem poljubila njegove mehke lase in ga nežno položila v posteljico. »Saj prideš spet, babi?« je tiho vprašal. »Seveda, srček moj. Kmalu,« sem mu zašepetala, čeprav sem vedela, da bo to ‚kmalu‘ spet odvisno od razpoloženja njegovega očeta.

Vsakič znova me je stisnilo v želodcu, ko sem morala zapustiti stanovanje svoje hčerke še preden se je Matej vrnil iz službe. Nikoli nisem razumela, zakaj me tako sovraži. Nikoli nisem storila ničesar slabega. Ko sta s Tjašo začela hoditi, sem ga sprejela odprtih rok. A z leti se je med nama zgradil zid iz tišine in očitkov. Najhuje pa je bilo to, da je vmes trpela Tjaša – in zdaj še Gal.

Spomnim se dneva, ko sem prvič začutila, da nekaj ni v redu. Bilo je na Galov drugi rojstni dan. Prinesla sem mu ročno pleten puloverček in knjigo slovenskih pravljic. Matej me je le hladno pozdravil in ves čas pazil, da nisem bila predolgo sama z vnukom. Ko sem mu ponudila kos torte, je rekel: »Ni treba, Marija. Gal ima dovolj sladkega.« Takrat sem prvič začutila tisto ledeno stisko v prsih – kot bi mi nekdo rekel, da nimam pravice biti tukaj.

Od takrat naprej so se stvari samo še slabšale. Vsak obisk je bil krajši, vsak pogovor bolj napet. Tjaša mi je po telefonu jokala: »Mami, ne vem več, kaj naj naredim. Matej pravi, da si preveč vsiljiva. Da se vtikaš v najino življenje.«

Jaz? Vsiljiva? Vse, kar sem si želela, je bilo pomagati. Ko je bil Gal bolan in sta oba z Matejem delala do poznega popoldneva, sem ponudila varstvo. Ko so imeli finančne težave, sem jim prinesla vrečko hrane iz tržnice ali plačala kak račun za elektriko. Nikoli nisem pričakovala hvaležnosti – samo toplo besedo ali objem.

A namesto tega sem dobila hladne poglede in zaprta vrata. Včasih sem ponoči jokala v blazino in se spraševala: »Sem res tako slaba mama? Sem res tako grozna tašča?«

Nekega dne sem zbrala pogum in Mateja povabila na kavo. Sedela sva v majhni kavarni na robu Ljubljane. »Matej, rada bi razumela… Kaj sem naredila narobe? Zakaj mi ne dovoliš biti del Galovega življenja?«

Pogledal me je s tistim svojim hladnim pogledom in rekel: »Marija, vi ne razumete meja. To ni vaša družina. To je NAŠA družina.«

Bolelo je bolj kot katerakoli žalitev. V tistem trenutku sem vedela, da me nikoli ne bo sprejel.

Tjaša je postajala vse bolj utrujena in nesrečna. Včasih me je poklicala sredi noči: »Mami, Gal te pogreša. Sprašuje po tebi vsak večer.« A potem naslednji dan ni upala povabiti na obisk.

Vse bolj sem se počutila kot duh – prisotna samo takrat, ko me nihče ne vidi ali sliši. Za praznike sem sedela sama v svoji kuhinji in gledala slike Gala na telefonu. Včasih sem mu poslala darilo po pošti – risbico ali knjigo – a nikoli nisem dobila odgovora.

Moje prijateljice so se hvalile s tem, kako hodijo po vnuke v vrtec ali jih peljejo na sladoled v Tivoli. Jaz pa sem bila babica na skrivaj – babica iz senc.

Nekega dne sem na tržnici srečala sosedo Olgo. »Marija, kako pa tvoj mali Gal? Ga kaj vidiš?« Me je vprašala z nasmehom.

Zardela sem in komaj izdavila: »Redko… Saj veš, mladi imajo svoje življenje.«

A Olga ni bila neumorna: »Veš, jaz pa mislim, da bi morali starši razumeti pomen starih staršev za otroke. Saj ni prav!«

Njene besede so mi dale pogum. Odločila sem se napisati pismo Mateju:

»Dragi Matej,
Vem, da nisva našla skupnega jezika. A prosim te kot mama in babica – dovoli mi biti del Galovega otroštva. Ne želim se vtikati v vajino življenje ali spreminjati vajinih odločitev. Samo rada bi bila tam za Gala – da ve, da ima babico, ki ga ima neskončno rada.
Marija«

Pisma nikoli nisem poslala. Preveč me je bilo strah njegovega odgovora – ali še huje – tišine.

Nekega večera me je Tjaša poklicala: »Mami… Matej ima novo službo in veliko potuje. Če želiš priti jutri popoldne… Gal bi bil zelo vesel.«

Tisto popoldne sem prvič po dolgem času brez strahu potrkala na njihova vrata. Gal mi je stekel v objem: »Babi! Kje si bila? Zakaj te ni bilo?«

Solze so mi polzele po licih: »Babi je morala malo počakati… Ampak zdaj sem tukaj.«

Tisti trenutek sreče je bil kratek – a zame neprecenljiv.

Zvečer sem sedela sama doma in razmišljala: Koliko babic in dedkov v Sloveniji doživlja isto bolečino kot jaz? Koliko otrok raste brez topline starih staršev zaradi zamer in nerazumevanja med odraslimi?

Ali res ni mogoče najti poti do sprave? Ali bom vedno ostala babica iz senc?