Med dvema ognjema: Življenje z mamo, ki ne zna spustiti preteklosti

»Spet si pozabil ugasniti luč v kopalnici,« je mama zabrusila skozi priprta vrata. Njene besede so bile kot ledena voda na mojih ramenih, čeprav sem bil še vedno v pižami in je bila ura komaj sedem zjutraj. Včasih se mi zdi, da je v tem stanovanju več njenih opazk kot zraka.

Ko se je pred tremi meseci preselila k meni, sem si obljubil, da bom potrpežljiv. Saj je vendar moja mama, sem si govoril. Vsi pravijo, da je treba starše spoštovati, skrbeti zanje, ko so šibki. A nihče ne pove, kako naj človek živi z nekom, ki ga vsak dan spominja na vse napake iz otroštva.

»Matej, zakaj si vedno tako raztresen? Saj veš, da sem ti že stokrat rekla…«

Včasih se zalotim, da stiskam pesti pod mizo. Spomnim se, kako sem kot otrok sedel v kuhinji in poslušal njene monologe o tem, kako bi moral biti bolj priden, bolj zbran, bolj… karkoli že. Oče je umrl pred leti in od takrat sva ostala sama. Vedno sem čutil dolžnost do nje, čeprav sem si želel pobegniti daleč stran.

Ko sem ji predlagal selitev k meni, sem verjel, da bo to začetek novega poglavja. Da bova našla skupni jezik. A zdaj se mi zdi, da sem izgubil še tisto malo svobode, ki sem jo imel.

»Matej, zakaj nisi še vedno poročen? Saj veš, da bi rad imela vnuke.«

Vsak dan ista vprašanja. Vsak dan ista tišina po zajtrku. Včasih se mi zdi, da se pogovarjava samo še o tem, kaj vse delam narobe. Ko pridejo prijatelji na obisk, postane še bolj napeta. »Tako dolgo si bil samski, zdaj pa še družbe ne znaš izbrati.«

Nekega večera sem sedel na balkonu in gledal v megleno Ljubljano. Slišal sem jo v kuhinji; pomivala je posodo in godrnjala nekaj o tem, kako so danes mladi nesamostojni. V tistem trenutku sem si zaželel, da bi lahko izginil. Da bi lahko za trenutek živel samo zase.

A potem pridejo dnevi, ko jo vidim sedeti na kavču s skodelico čaja v rokah in praznim pogledom. Takrat me stisne pri srcu. Spomnim se vseh njenih žrtev – kako je delala v tovarni v Domžalah, kako je ponoči šivala obleke za sosedove otroke, da sva imela za kruh. In potem me preplavi krivda.

»Matej, a boš danes kaj prej doma? Samo da vem…«

Vem, da ji je dolgčas. Da pogreša očeta. Da pogreša življenje, ki ga ni nikoli imela. In jaz? Jaz pogrešam mir.

Pred nekaj tedni sva se sprla zaradi malenkosti – pozabil sem kupiti kruh. »Nikoli ne poslušaš! Vedno misliš samo nase!« je kričala. Jaz pa sem prvič v življenju dvignil glas nanjo: »Mama, tudi jaz imam svoje življenje!«

V tistem trenutku je utihnila in me pogledala z očmi, ki jih nisem prepoznal. Kot bi prvič videla odraslega moškega pred sabo in ne več svojega malega Mateja.

Tisto noč nisva spregovorila niti besede. Naslednje jutro pa mi je na mizi pustila listek: »Oprosti.«

Od takrat sva oba bolj tiha. Pogovori so krajši, a bolj iskreni. Včasih sediva skupaj pred televizijo in gledava stare slovenske filme. Ona pripoveduje zgodbe iz mladosti – o tem, kako so hodili na Rožnik peš iz Most in kako so pozimi drsali na Koseškem bajerju.

A kljub vsemu ostaja med nama zid nerazumevanja. Ona ne razume mojih potreb po samoti in jaz ne razumem njene osamljenosti.

V službi me sodelavci sprašujejo: »Kako ti gre z mamo?« Vedno odgovorim: »V redu.« Nihče ne ve, koliko noči prebedim zaradi občutka krivde in nemoči.

Nekega popoldneva me pokliče sestrična Tanja: »Matej, a veš, da imaš pravico do svojega življenja?«

»Kako naj ji to povem? Saj veš, kakšna je…«

»Mogoče pa ni treba vedno vsega nositi sam.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem. Začel sem razmišljati o tem, kaj pomeni biti dober sin – ali to pomeni žrtvovati svoje življenje za starša? Ali pa najti ravnotežje med skrbjo za druge in skrbjo zase?

Zadnjič sva šla skupaj na sprehod po Tivoliju. Sedela sva na klopci pod kostanji in mama je tiho rekla: »Veš Matej, včasih se bojim, da te bom izgubila.«

Pogledal sem jo in prvič začutil njeno ranljivost. Ni bila več stroga mama iz otroštva – bila je samo ženska, ki se boji starosti in samote.

»Ne boš me izgubila, mama. Samo… tudi jaz potrebujem malo prostora.«

Prikimala je in me prijela za roko.

Zdaj vsak dan znova iščem ravnotežje med dolžnostjo in ljubeznijo do sebe. Vem, da ni enostavno – ne zanjo in ne zame.

Včasih se vprašam: Ali lahko resnično poskrbim zanjo in hkrati ne izgubim sebe? Je mogoče najti srečo v tej ujetosti med dvema ognjema?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?