Med dvema ognjema: Zgodba o izgubljeni veri in družinskih vezeh
»Ne bom dovolila, da uničiš naše ime!« je kričala mama, medtem ko je oče nemočno sedel za kuhinjsko mizo in stiskal pest. Stala sem na hodniku, skrita za vrati, in poslušala, kako se prepirata zaradi mene. Zaradi mojih odločitev, mojih sanj, ki niso bile njihove sanje. V tistem trenutku sem prvič začutila, da ne pripadam nikamor.
Moje ime je Tjaša. Odraščala sem v majhni vasi blizu Škofje Loke, kjer vsak pozna vsakogar in kjer so govorice hitrejše od poštarja. Moj oče, Jože, je bil vedno ponosen na našo družino – »Pri Novakih smo vedno držali skupaj,« je rad rekel. Mama, Marija, je bila stroga in verna ženska, ki je verjela v red in tradicijo. Imela sem še mlajšega brata Luko, ki je bil vedno zlati otrok – priden v šoli, dober v nogometu, priljubljen med sosedi.
Jaz pa sem bila drugačna. Že kot otrok sem rada brala knjige in sanjarila o življenju v Ljubljani ali celo v tujini. Ko sem povedala, da želim študirati umetnost na Akademiji za likovno umetnost, je mama skoraj omedlela. »Kaj boš pa s tem? Lačna boš!« je zavpila. Oče je le pogledal stran in rekel: »Tjaša, premisli še enkrat. Pri nas se dela na zemlji ali pa greš v fabriko.«
Vsak večer sem poslušala njihove prepire. Mama je očetu očitala, da me preveč pusti po svoje. Oče je mami očital, da me duši. Jaz pa sem se počutila kot žoga med dvema ognjema. V šoli sem bila tiha in zadržana, ker sem vedela, da bodo sošolci hitro izvedeli za vsak moj spodrsljaj. Ko sem dobila štipendijo za študij v Ljubljani, sem bila presrečna – a doma je zavladala tišina.
»Če greš, ne računaj na našo pomoč!« mi je rekla mama tisti večer, ko sem ji pokazala pismo s fakultete. Oče me je le objel in potiho rekel: »Pazi nase.« Luka me ni niti pogledal – bil je užaljen, ker ga zapuščam.
V Ljubljani sem prvič zadihala s polnimi pljuči. Stanovala sem v študentskem domu na Rožni dolini in spoznala ljudi iz vse Slovenije. Tam sem prvič srečala Ano iz Maribora in Mateja iz Kopra – oba sta postala moja najboljša prijatelja. Skupaj smo hodili na razstave, peli na Metelkovi in razpravljali o življenju pozno v noč.
A domov sem hodila vse redkeje. Vsakič ko sem prišla, me je mama gledala z očmi polnimi razočaranja. »Kaj si pa to oblekla?« »Zakaj si si pobarvala lase?« »A si že našla kakšno resno službo?« Oče je bil tiho in me le občasno vprašal: »Si srečna?« Nikoli nisem znala odgovoriti.
Nekega dne me je poklicala soseda Silva: »Tjaša, tvoja mama je zbolela.« Srce mi je padlo v hlače. Hitro sem se odpeljala domov in jo našla na kavču, bleda in utrujena. Zdravniki so rekli, da gre za izgorelost – preveč dela na kmetiji, premalo počitka. Takrat sem prvič začutila krivdo – kot da sem jaz kriva za njeno bolezen.
Začela sem ostajati doma in ji pomagala pri delu. Luka je bil ves čas odsoten – imel je novo punco iz Ljubljane in ga ni bilo nikoli doma. Oče je postal še bolj zaprt vase. Nekega večera sva z mamo sedeli v kuhinji in pila čaj.
»Tjaša, veš… Včasih nisem znala drugače. Bala sem se zate. Bala sem se, da boš nesrečna kot jaz.«
Prvič sva se pogovarjali kot dve odrasli ženski. Povedala mi je o svojih sanjah iz mladosti – kako si je želela postati učiteljica, a ji tega niso dovolili starši. »Hotela sem ti dati boljše življenje, pa nisem znala.«
Tiste noči nisem mogla spati. Razmišljala sem o tem, kako nas strahovi naših staršev pogosto zaznamujejo bolj kot njihova ljubezen.
Ko se je mama počasi pobrala, sem se vrnila v Ljubljano in končala študij. Prvo razstavo sem imela v mali galeriji na Trubarjevi ulici. Prišli so Ana in Matej, nekaj profesorjev… In oče. Stal je v kotu in me opazoval s ponosom v očeh. Mame ni bilo – ni zmogla priti.
Po razstavi sva šla skupaj na kavo.
»Veš, Tjaša… Nikoli nisem razumel umetnosti. Ampak razumem tebe.«
Solze so mi spolzele po licih. Prvič sem začutila, da me nekdo iz moje družine sprejema takšno kot sem.
Danes živim med Ljubljano in domačo vasjo. Z mamo sva si bližje kot kadarkoli prej – še vedno se kdaj sporečeva zaradi malenkosti, a zdaj veva, da si obe želiva le najboljše druga za drugo.
Včasih se vprašam: Koliko mladih v Sloveniji še vedno živi med dvema ognjema – med svojimi sanjami in pričakovanji staršev? Ali lahko kdaj resnično najdemo svoj mir?