Med dvema ognjema: Zgodba o Ani, materi in hčerki v sodobni Sloveniji

»Sara, ali si res prepričana? Saj imaš komaj dvajset let!« sem skoraj zakričala, ko mi je v kuhinji, medtem ko sem rezala čebulo za nedeljsko juho, povedala, da se želi poročiti z Nejcem in da pričakuje otroka. Roke so mi zadrhtele, nož je zdrsnil in skoraj bi se urezala. Sara je stala pred menoj, bleda, a odločna, z rokami prekrižanimi na prsih. »Mama, to je moja odločitev. Ne bom čakala do tridesetega, kot si ti želela. Nejc me ima rad in jaz njega. Zakaj mi ne moreš zaupati?«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi svet podira pod nogami. V glavi so mi odmevale besede moje mame: »Ana, če ne boš pravočasno poročena in imela otrok, boš ostala sama.« Sama sem se poročila pri tridesetih, ko sem že imela službo v knjižnici in sem vedela, kdo sem. Vedno sem si želela, da bi Sara imela več možnosti, več časa za študij, za potovanja, za iskanje sebe. A zdaj je stala pred menoj, tako mlada in že odločena za življenje, ki ga sama nisem izbrala.

Moj mož Marko je bil tiho. Ko sem mu kasneje povedala, kaj mi je Sara zaupala, je le odkimal: »Pusti jo. Saj veš, da je trmasta kot ti. Če ji bova nasprotovala, jo bova samo izgubila.«

A jaz nisem mogla spati. Noči sem prebedela ob oknu, gledala v prazno ulico našega bloka v Celju in se spraševala: Kje sem zgrešila? Sem bila prestroga? Premalo prisotna? Sem ji dala premalo ljubezni ali preveč svobode? V službi so me sodelavke spraševale: »Ana, kaj ti ni jasno? Saj danes vsi hitijo. Vsaka druga punca ima otroka pred dvajsetim.« A meni ni bilo jasno nič.

Sara je vztrajala. Pripravila je vse papirje za civilno poroko. Povabila je le najožjo družino. Moja sestra Mojca mi je po telefonu rekla: »Bodi vesela, da ti ni treba skrbeti za njo do tridesetega!« A jaz sem čutila praznino. Ko sem Saro gledala v beli obleki pred matičarjem, sem si želela zakričati: »Sara, ustavi se!« A nisem mogla. Njene oči so bile polne upanja.

Po poroki se je preselila k Nejcu v majhno garsonjero na Hudinji. Prvi meseci so bili polni navdušenja – slike na Instagramu, objemi v parku, načrti za prihodnost. A potem so prišli dnevi tišine. Sara me ni več klicala vsak dan. Ko sem jo obiskala, je bila utrujena, podočnjaki so ji potemneli obraz. »Mama, vse je v redu. Samo malo sem utrujena od nosečnosti.«

Nekega večera me je poklicala v solzah: »Mama, Nejc je izgubil službo. Ne vem, kako bova zmogla.« Srce mi je padlo v hlače. Marko je rekel: »Pomagali jima bova.« A jaz sem čutila jezo – na Nejca, na Saro, na sebe. Zakaj nista počakala? Zakaj me ni poslušala?

Ko se je rodila mala Liza, sem prvič začutila tisto mehko toplino babičine ljubezni. A Sara je bila še bolj odmaknjena. Ni hotela pomoči. »Mama, nočem biti kot ti in babica – vedno pod kontrolo drugih.«

Nekega dne sva se sprli. »Sara, ne moreš vsega sama!« sem ji rekla. Ona pa: »Ti si hotela svojo pot – pusti še meni mojo!« Vrata so zaloputnila in ostala sem sama v hodniku.

V službi nisem več mogla biti zbrana. Knjige so mi padale iz rok. Sodelavka Tanja mi je rekla: »Ana, moraš jo pustiti živeti po svoje.« A kako naj pustim? Kako naj gledam svojo hčerko, ki tone pod težo odgovornosti?

Nekega popoldneva me je Sara poklicala: »Mama… oprosti.« Glas ji je tresel. »Nejc je spet brez službe. Jaz pa ne zmorem več sama z Lizo.«

Tisti večer sem šla k njej. V majhni kuhinji sva sedeli dolgo v noč. Sara je jokala na moji rami kot nekoč, ko je bila še deklica s strganimi koleni.

»Mama… zakaj si me pustila? Zakaj nisi bolj vztrajala?«

Solze so mi polzele po licih. »Sara… nisem te silila v ničesar… Hotela sem ti dati svobodo… Hotela sem biti boljša mama kot moja… Ampak zdaj ne vem več…«

Objeli sva se in prvič po dolgem času začutili tisto vez med materjo in hčerko.

Danes Sara živi pri nas z Lizo. Nejc išče delo v Avstriji. Vsak dan gledam svojo hčerko in vnukinjo ter se sprašujem: Ali sem naredila prav? Bi morala bolj vztrajati pri svojih vrednotah ali ji dati še več svobode?

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči mesta ter razmišljam: Ali smo matere v Sloveniji res lahko pripravljene spustiti svoje otroke? Ali pa jih moramo najprej naučiti leteti?

Kaj vi mislite? Bi morali starši bolj vztrajati ali bolj popuščati? Kje je tista prava mera ljubezni in svobode?