Med dvema ognjema: Ko služba in družina vlečeta vsak na svojo stran
»Ne morem, Petra. Saj veš, da imam tudi jaz svoje življenje,« je rekla mama in zaprla vrata za sabo. Ostala sem sama v hodniku, z roko na kljuki in srce mi je padlo v pete. Luka je v dnevni sobi jokal, ura je bila že skoraj sedem zjutraj, jaz pa sem morala biti čez pol ure v službi. V glavi mi je donelo: »Kaj naj naredim? Kako naj zmorem vse sama?«
Včasih se mi zdi, da sem razpeta med dvema svetovoma. Na eni strani služba – nujna, ker najina plača z Markom komaj pokrije stroške vrtca, kredita in hrane. Na drugi strani Luka, moj triletni sin, ki me potrebuje bolj kot karkoli drugega. In potem je tu še mama, ki mi je vedno govorila, kako pomembna je družina, zdaj pa mi obrne hrbet ravno takrat, ko jo najbolj potrebujem.
»Mami, samo danes bi ga potrebovala za dve uri. Marko ima sestanek, jaz pa moram v službo prej kot običajno. Prosim te,« sem ji rekla prejšnji večer. Pogledala me je s tistim svojim hladnim izrazom, ki ga poznam že iz otroštva. »Petra, ne morem biti vedno na voljo. Tudi jaz imam pravico do svojega časa.«
Včasih se sprašujem, ali sem bila jaz kot otrok tudi takšna breme zanjo. Spomnim se, kako je bila vedno utrujena, pogosto slabe volje. Oče je bil večinoma odsoten zaradi dela v tujini, midve pa sva bili sami. Morda zato zdaj ne želi biti babica na polni delovni čas. Ampak jaz nisem ona. Jaz si želim biti drugačna mama.
Tisto jutro sem poklicala sosedo Marijo. »Petra, veš da bi ti pomagala, ampak danes peljem vnukinjo k zdravniku.« Luka je še vedno jokal in jaz sem začela čutiti paniko v prsih. Marko je že odšel v službo. Vzela sem Luko v naročje in ga oblekla hitreje kot kdajkoli prej. »Greva z mano v službo,« sem mu šepnila in upala, da bo šefinja razumela.
Na poti v avtu sem jokala skupaj z njim. Nisem vedela več, ali jokam zaradi njega ali zaradi sebe. Ko sva prišla v pisarno, me je šefinja Breda pogledala čez očala: »Petra, to ni vrtec. Saj razumem, ampak to ne more postati navada.«
V tistem trenutku sem si želela izginiti. Luka je sedel pod mojo mizo in risal po papirjih, jaz pa sem skušala odgovarjati na elektronsko pošto in hkrati paziti nanj. Vsak njegov jok me je zabolel kot udarec.
Popoldne sem ga peljala domov in ga položila spat. Usedla sem se na kavč in gledala v prazno steno. Telefon je zazvonil – mama. »Kako sta?« je vprašala brez posebnega zanimanja.
»Utrujena sva. Luka je moral danes z mano v službo.«
»Saj boš že našla rešitev. Tudi jaz sem morala vse sama.«
Zagrabila me je jeza: »Ampak zakaj mi ne moreš pomagati? Saj si babica!«
Na drugi strani tišina. Potem pa: »Petra, ne razumeš… Jaz sem končno svobodna. Leta sem žrtvovala za tebe in tvojega očeta. Zdaj imam pravico do svojega življenja.«
Odložila sem telefon in se zjokala kot otrok.
Naslednje dni sem skušala najti rešitev – klicala sem privat varuške, a so cene previsoke za najin proračun. Marko je bil vedno bolj živčen: »Ne moreš pričakovati, da bo tvoja mama vedno na voljo.«
»Ampak saj ni nikoli!« sem mu zabrusila.
Začela sva se prepirati skoraj vsak večer. On mi je očital, da preveč pritiskam na mamo, jaz pa njemu, da premalo pomaga doma. Luka je postal nemiren, ponoči se je zbujal in jokal.
V službi so mi dali vedeti, da nimajo razumevanja za moje težave. »Če ne morete zagotoviti varstva za otroka, bomo morali razmisliti o vaši pogodbi,« mi je rekla Breda.
Vsak dan sem čutila večjo težo na ramenih. Počutila sem se kot slaba mama in še slabša hči.
Nekega večera sem šla k mami na obisk – brez Luke. Usedli sva se v kuhinjo ob kavo.
»Mami… Zakaj si tako hladna do mene? Saj ne prosim vsak dan za pomoč.«
Pogledala me je in prvič po dolgem času videla solze v mojih očeh.
»Petra… Ne znam več biti mama na način, kot si želiš. Preveč me boli vse iz preteklosti.«
»Ampak jaz nisem oče! Jaz te potrebujem!«
Zavzdihnila je: »Vem… Ampak tudi jaz potrebujem sebe.«
Tisti večer sem prvič razumela – morda res ne more dati več kot to. A to ni zmanjšalo moje bolečine.
Dnevi so minevali v utrujenosti in občutku neuspeha na vseh frontah. Luka je začel hoditi v vrtec za polovični čas – komaj sva si lahko privoščila doplačilo. Marko se je trudil biti bolj prisoten doma, a napetost med nama ni izginila.
Nekega dne me je Luka vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?«
Objela sem ga in mu šepnila: »Ker te imam tako rada in bi rada bila vedno s tabo.«
Včasih ponoči ležim budna in razmišljam – ali res ni mogoče biti dobra mama in hči hkrati? Ali moramo ženske vedno izbirati med sabo in drugimi?
Kaj vi mislite? Je prav, da babice postavijo meje? Ali bi morale pomagati svojim hčeram – ali pa smo mlade mame preveč zahtevne?