Med dvema ognjema: Ko se mama in tašča borita za mojo srečo
»Ne boš imela rdečih nageljnov na poroki, Tanja! To je staromodno in kmečko!« je mamin glas odmeval po kuhinji, medtem ko sem z rokami stiskala rob prta. V istem trenutku je iz Markovega telefona priletelo sporočilo: »Tanja, prosim, povej tvoji mami, da bo na poroki tudi moja družina in da želimo vsaj nekaj tradicionalnega. Rdeči nageljni so simbol spoštovanja!« To je bila Markova mama, gospa Silva, ki je vedno našla način, da je vmešala svojo voljo.
Stala sem sredi kuhinje v našem stanovanju v Šiški, med dvema svetovoma. Moja mama, Marija, je bila vedno ponosna Ljubljančanka, ki je prisegala na modernost in minimalizem. Markova mama Silva pa je iz okolice Grosuplja, kjer so tradicije sveta stvar. Vsaka je želela dokazati, da ve, kaj je najbolje za naju. In midva? Midva sva bila kot lutki na vrvici.
»Tanja, ne moreš dovoliti, da ti Silva ukazuje! Saj veš, kako rada ima vse pod nadzorom. Če popustiš zdaj, boš celo življenje plesala po njeni melodiji!« je mama jezno stresala solato v skledo.
»Ampak mama, to je tudi Markova poroka…« sem poskusila nežno.
»Ne govori mi o Marku! On je dober fant, ampak njegova mama… Saj veš, kaj mislim.«
Vsak dan sem se zbujala z občutkom tesnobe. Ko sem šla v službo v eno izmed ljubljanskih pisarn, sem si želela, da bi lahko ostala tam do večera. Vsak klic doma je pomenil novo prepirko ali vsaj pasivno-agresivno pripombo. Marko je bil sicer razumevajoč, a tudi on ni znal postaviti meje svoji mami.
»Tanja, a si videla spisek gostov? Moja mama je dodala še tri tete in dva bratranca! Pa saj jih sploh ne poznam!« sem nekega večera skoraj zajokala.
Marko je skomignil z rameni: »Veš, kakšna je… Če ji ne ugodiva, bo užaljena do konca življenja.«
»In moja mama bo užaljena, če bo morala sedeti poleg Silve!«
Včasih sem imela občutek, da se poročam z dvema ženskama in ne z Markom. Prijateljice so mi svetovale: »Postavi se zase! To je tvoja poroka!« Ampak kako naj se postavim zase, ko pa sta obe moji družini tako trmasti in občutljivi?
Najhuje je bilo pri izbiri obleke. Mama me je peljala v drag butik v centru mesta. »Tanja, bela čipka ti ne pristaja. Preveč si bleda. Raje obleci nekaj modernega, mogoče celo hlačni kostim.«
Naslednji dan me je Silva peljala k svoji šivilji v Grosuplje. »Moja hči bo imela klasično belo obleko z dolgim vlečkom! Tako kot jaz pred tridesetimi leti!«
Ko sem gledala svoj odsev v ogledalu, sem se počutila kot tujec v lastnem telesu. Kdo sploh sem? Kaj si želim?
Vse skupaj je doseglo vrhunec teden dni pred poroko. Sredi večerje pri Markovih starših je Silva nenadoma izjavila: »Tanja, upam, da boš po poroki še naprej hodila k nam na kosilo vsako nedeljo. Pri nas so družinske vezi pomembne.«
Moja mama pa mi je naslednji dan rekla: »Upam, da ne boš pozabila na svojo družino. Saj veš, kako hitro te lahko potegnejo vase.«
Bila sem razpeta med dvema domovoma, dvema pričakovanjema in dvema ljubeznima. Vse bolj sem se spraševala: ali sploh še gre za naju z Markom ali sva le most med dvema svetovoma?
Na dan poroke sem stala pred cerkvijo na Viču in gledala skozi okno limuzine. Srce mi je razbijalo. Mama mi je popravljala tančico in šepetala: »Ne pozabi biti močna.« Silva pa mi je skozi odprta vrata že mahala: »Tanja, ne pozabi na nageljne!«
Ko sem stopila pred oltar in pogledala Marka v oči, sem mu tiho zašepetala: »Ali bova znala postaviti mejo? Ali bova znala biti midva?«
Poroka je minila v megli napetosti in prisiljenih nasmehov. Na fotografijah se vidi – jaz med mamo in taščo, obe stiskata mojo roko vsak na svojo stran.
Po poroki se ni nič spremenilo. Vsako nedeljo sva bila pri Silvi na kosilu – goveja juha in pečenka. Vsak torek pri moji mami – testenine in solata. Vsaka s svojimi pripombami: »Zakaj še nista noseča? Zakaj še nista kupila stanovanja? Zakaj Marko ne nosi kravate? Zakaj Tanja ne kuha več doma?«
Nekega večera sem se sesedla na kavč in zajokala kot otrok. Marko me je objel: »Tanja, dovolj imam tega. Morava postaviti mejo.«
»Ampak kako? Saj veš, kako sta občutljivi…«
»Če bova še naprej tako živela, bova izgubila sebe.«
Tisto noč sva prvič skupaj napisala pismo obema mamama. V njem sva jima povedala, da ju imava rada, a da morava začeti živeti po svoje. Da bova obiskovala obe družini – a po najinih pravilih. Da bova sprejemala odločitve skupaj.
Obe sta bili užaljeni. Nekaj tednov ni bilo klicev niti obiskov. Bilo me je strah – a prvič po dolgem času sem zadihala.
Danes vem: čeprav boli postaviti mejo med tistimi, ki jih imaš rad, je to edina pot do lastne sreče.
Včasih ponoči še vedno premišljujem: ali sem bila preveč sebična? Ali bi morala bolj popustiti? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?