Med dvema ognjema: Ko moraš izbrati med svojo in njegovo družino
»Ne morem verjeti, da to res predlagaš,« sem skoraj zašepetala, ko sem gledala Marka čez kuhinjsko mizo. Naša mala kuhinja v najemniškem stanovanju v Šiški je bila pretesna za vse te velike besede. Na drugi strani je sedel moj mož, z obrazom, ki je bil hkrati trd in žalosten. »Tvoj oče ima mene, ima tvojo sestro, ima celo teto Marijo. Mi pa nimamo nikogar drugega!«
Marko je pogledal proč, skozi okno, kjer so se na parkirišču igrali otroci. Naš sinček, Luka, je spal v sobi. »Moj oče je bolan, Nika. Rak ni šala. Če mu zdaj ne pomagamo, kdo bo? Saj veš, da nima denarja za zdravljenje.«
V meni je vrelo. Mama mi je pred dvema dnevoma prvič v življenju rekla: »Nika, če res hočeš tisto stanovanje v Mostah, ti lahko pomagam s prihranki.« Nikoli ni imela veliko, a je varčevala za »hude čase«. In zdaj so ti časi tu – vsaj zame. Marko pa je vse obrnil na glavo.
»Ampak to je NAŠA priložnost! Prvič lahko kupiva nekaj svojega! Luka bo imel svojo sobo!« sem skoraj zakričala. Marko je stisnil ustnice. »In če moj oče umre? Kako bom živel s tem? Kako bo Luka gledal name, če pustim dedka umreti?«
V meni se je nekaj zlomilo. Vem, da ima prav. Vem tudi, da imam prav jaz. In vem, da ni rešitve, ki ne bi nekoga prizadela.
Tisto noč nisem spala. Slišala sem Marka, kako se premetava na kavču – ni hotel spati poleg mene. V glavi sem vrtela mamine besede: »Nika, to je tvoja priložnost. Ne bodi vedno tista, ki popusti.« In potem še Markove: »Družina je najpomembnejša.« Ampak katera družina? Moja ali njegova?
Naslednji dan sem šla k mami na kavo. Bila je vesela, ko me je videla – že dolgo nisva bili tako blizu. »Si že poklicala agenta?« me je vprašala z upanjem v očeh.
»Mama… Markov oče je bolan. Marko misli… misli, da bi morali denar dati njemu za zdravljenje.«
Mama je utihnila. Pogledala me je tako, kot me je gledala kot otrok, ko sem naredila nekaj narobe. »Nika… Saj razumem Marka. Ampak ti si moja hči. Tudi jaz sem varčevala zate. Ne za nekoga drugega.«
Zazdelo se mi je, da sem spet stara deset let in da sem razočarala vse okrog sebe.
Ko sem se vrnila domov, je Marko sedel na balkonu in kadil – čeprav je obljubil, da bo nehal. »Kaj pravi tvoja mama?«
»Jezna je. Razočarana.«
»Tudi moj oče bo razočaran, če mu ne pomagava.«
Nekaj časa sva molčala. Potem sem rekla: »Zakaj vedno midva rešujeva vse? Zakaj nihče drug ne pomaga?«
Marko je skomignil z rameni. »Moja sestra ima tri otroke in komaj preživi iz meseca v mesec. Teta Marija pa… Saj veš, ona ima svoje probleme.«
»In midva jih nimava?« sem siknila.
Marko me je pogledal s tistimi žalostnimi očmi, zaradi katerih sem se pred leti zaljubila vanj. »Nika… Saj veš, da te imam rad. Ampak to je moj oče.«
Tisti večer sva prvič v življenju večerjala vsak na svoji strani stanovanja.
Naslednje dni sem bila kot robot. V službi sem delala napake, doma sem bila tiha in odsotna. Luka me je vlekel za roko: »Mami, zakaj si žalostna?« Kaj naj mu rečem? Da se morava z očetom odločiti, komu bova rešila življenje?
V petek me je poklicala sestrična Petra: »Nika, slišala sem za vajino situacijo… Veš, pri nas doma smo imeli podoben problem lani. Moj mož je hotel pomagati svoji mami s prihranki za našo hišo… Skoraj sva se ločila.«
»In kaj sta naredila?«
»Našla sva kompromis – dala sva polovico njej in polovico za hišo. Ampak še danes mi ni prav.«
Ko sem odložila telefon, sem vedela: kompromis pomeni samo to, da sta oba malo nesrečna.
V soboto popoldne sva šla z Markom na dolg sprehod po Rožniku. Luka je tekel pred nama in nabiral storže.
»Nika… Če bi bil tvoj oče bolan… Kaj bi naredila?«
Zazrla sem se v tla. »Ne vem. Ampak vem samo to: če zdaj ne izkoristiva te priložnosti, jo bova mogoče zamudila za vedno.«
Marko me je prijel za roko – prvič po dolgem času. »Kaj pa če vprašava tvojo mamo, če lahko denar razdeliva? Polovico za stanovanje, polovico za očeta?«
»In potem nimava dovolj za nobeno stvar.«
»Ampak vsaj oba bova nekaj naredila.«
Tisti večer sva šla skupaj k moji mami. Bila je tiha in napeta.
»Mama… Razmišljala sva… Kaj če bi polovico denarja dali za stanovanje, polovico pa Markovemu očetu?«
Mama se je prijela za glavo. »Nika… To ni pravično do tebe! Ampak če misliš, da boš tako srečna…«
Marko jo je pogledal: »Gospa Marija… Obljubim vam, da bom Nikino srečo vedno postavil na prvo mesto.«
Mama ga je pogledala – prvič po dolgem času z malo topline v očeh.
Na koncu smo se odločili za kompromis – a občutek praznine ni izginil. Stanovanje bo še nekaj časa ostalo samo sanje; Markov oče pa bo imel možnost zdravljenja.
Včasih ponoči poslušam Marka, kako diha poleg mene in se sprašujem: Ali smo res naredili prav? Ali lahko sploh kdaj izbereš med svojo in njegovo družino – ali pa vedno nekdo ostane brez?