Med dvema ognjema: Ko je partnerjeva družina vedno na prvem mestu

»Spet te kličejo, kajne?« sem vprašala Blaža, še preden je sploh pogledal na zaslon telefona. Njegov izraz je bil tisti znani – mešanica krivde in odločnosti. »Samo za trenutek, Tjaša. Mami ima spet težave z ogrevanjem. Veš, da sama ne zna…«

Samo za trenutek. Te besede so postale refren najinega odnosa. Včasih se mi zdi, kot da živim v nekakšni čakalnici, kjer vedno čakam na svojo vrsto. Blaž je dober človek, tega mu ne morem očitati. Vedno je bil steber svoje družine – oče je umrl, ko je bil star komaj petnajst let, in od takrat je on tisti, ki rešuje vse: od pokvarjenih bojlerjev do bratovih dolgov in sestrinih ljubezenskih dram. Ampak kdaj sem jaz na vrsti?

Tisto soboto sva imela končno načrtovan izlet na Bled. Že teden dni sem sanjala o tem, kako bova sedela ob jezeru, pila kavo in se pogovarjala o stvareh, ki niso povezane z njegovimi domačimi. Ko sva že skoraj sedla v avto, je zazvonil telefon. »Blaž, nujno te rabim!« je v slušalki zakričala njegova sestra Petra. »Avto mi je crknil pred službo, zamudila bom šiht!«

Blaž me je pogledal s tistim prosečim pogledom. »Samo pol ure, prisežem.«

Sedela sem v avtu in gledala skozi okno, kako se sonce dviga nad Ljubljano. Po eni uri sem mu poslala sporočilo: »Vse OK?« Odgovora ni bilo. Po dveh urah sem šla domov.

Ko se je zvečer vrnil, sem bila že v pižami. »Oprosti, res sem hotel… Ampak potem je Petra jokala in…«

»In ti si spet reševalec sveta,« sem rekla bolj tiho, kot sem nameravala.

»Tjaša, to je moja družina! Saj razumeš, a ne?«

Razumem. Ampak ali on razume mene?

V službi so me sodelavke že začele spraševati, če sploh še imava kaj skupnega. »A ni čudno, da vedno prideš sama na piknike?« me je zadnjič vprašala Nina. »A ni Blaž tvoj fant?«

»Je… Samo… Družina ga vedno rabi.«

Nekega večera sem zbrala pogum in mu vse povedala naravnost. »Blaž, jaz ne morem več tako. Vedno si tam za vse druge, zame pa nikoli ni časa. Kdaj bova midva na vrsti? Kdaj bova midva družina?«

Zazrl se je vame s tistimi modrimi očmi, ki so me nekoč tako očarale. »Tjaša, ne morem jih pustiti na cedilu. Saj veš, kakšna je mama – če ne pomagam jaz, bo vse narobe. In Petra… Saj veš, kako je občutljiva.«

»Kaj pa jaz? Jaz nisem občutljiva? Jaz ne rabim nikogar?« sem skoraj zakričala.

Zavladala je tišina. Prvič v treh letih nisva našla besed.

Naslednje dni sva živela drug mimo drugega kot sostanovalca. On je hodil na obiske k mami in sestri, jaz sem se pogreznila v delo in knjige. Vsakič, ko sem ga videla s telefonom v roki, me je zabolelo pri srcu.

Potem pa sem nekega večera po naključju slišala pogovor med njim in njegovo mamo po zvočniku: »Blažek, saj veš, da brez tebe ne zmorem… Ti si edini moški v hiši.«

V tistem trenutku sem dojela: Blaž ni samo moj partner, on je njihov rešitelj. In dokler bo to njegovo poslanstvo, bom jaz vedno na drugem mestu.

Začela sem razmišljati o sebi – o tem, kaj si želim od življenja. Želim si partnerja, ki bo z mano pil kavo ob Blejskem jezeru, ne pa nekoga, ki bo vedno na poti k naslednji družinski katastrofi.

Nekega večera sem mu rekla: »Blaž, odločiti se moraš. Ne zahtevam, da zapustiš svojo družino – samo želim si, da bi bil kdaj tudi ti moj moški, ne samo njihov sin in brat.«

Pogledal me je dolgo in težko. »Ne vem, če znam drugače živeti… Če jih pustim na cedilu… Kaj pa če jim kaj hudega naredim?«

»In če pustiš mene na cedilu? Kaj pa če jaz odidem?«

V tistem trenutku sem vedela – čeprav ga imam rada bolj kot karkoli na svetu – da moram najprej imeti rada sebe.

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki so v podobni situaciji – ki so vedno na drugem mestu za partnerjevimi starši ali sorojenci. Zakaj smo ženske tako pogosto tiste, ki čakamo? Zakaj se moramo zadovoljiti z drobtinicami pozornosti?

Naslednje jutro sem spakirala nekaj stvari in šla k prijateljici Ani v Šiško. Ko sem mu pustila listek na mizi – »Če me boš iskal, me najdeš tam, kjer bom jaz na prvem mestu« – sem prvič po dolgem času začutila mir.

Ne vem še, kaj bo z nama. Morda bo Blaž našel način, da postavi meje svoji družini in nama da priložnost. Morda pa bom morala iti naprej sama.

Ampak vem nekaj: zaslužim si biti prva izbira nekoga.

Kaj pa vi? Ste bili kdaj v podobni situaciji? Kako ste postavili meje med partnerjem in njegovo družino? Ali sploh lahko v Sloveniji pričakujemo drugačen odnos do družinskih vezi?